Shrani za kasnejše branje.
41. Slovenski knjižni sejem je še nadgradil bogato tradicijo.
dr. Jaka Gerčar, GZS, Zbornica knjižmih založnikov in knjigotržcev, foto: Nik Erik Neubauer
Slovenski knjižni sejem je ena izmed osrednjih in najbolj obiskanih kulturnih prireditev v Sloveniji, ki je bila premierno izvedena leta 1972 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Sprva je šlo za bienalno srečanje založnikov, od sredine devetdesetih let, ko organizacijo sejma prevzame Gospodarska zbornica, pa poteka vsako leto. V tem času se je sejem vztrajno širil ter spreminjal v formatu in ambiciji; nekdanji direktor sejma, Zdravko Kafol, je ta razvoj pred desetletjem povzel s tremi postajami, ki se nadgrajujejo in med seboj niso izključujoče: razstavni, prodajni in družabni dogodek. K temu je pomembno prispevala tudi začasna – a naposled dolgotrajna – selitev v Cankarjev dom, ki je omogočila večji poudarek na spremljevalnem programu, pri čemer se je tak koncept ohranil in še obogatil po vrnitvi sejma na prvotno lokacijo ob Dunajski cesti v Ljubljani leta 2022. Tam je letos, v svojem običajnem terminu v zadnjem tednu novembra, sejem potekal že četrtič zapored.
Obiskovalci so si lahko v sedmih sejemskih dneh ogledali kar tristo dogodkov, med njimi branja za najmlajše, predstavitve knjig in pogovore o perečih temah našega časa.
Leta 2025 se sejem lahko pohvali, da je bogato tradicijo, ki predstavlja tudi eno od bolj uveljavljenih in prepoznavnih blagovnih znamk Gospodarske zbornice, počastil z doslej največjim obsegom. V treh dvoranah se je predstavilo 114 razstavljavcev, med njimi kar 40 članov GZS: od najmanjših samozaložnikov z eno samo izdano knjigo do največjih založnikov in knjigotržcev s po nekaj sto različnimi naslovi. Sejem je tokrat potekal še dan dlje kot običajno, saj se je za obiskovalce odprl že v ponedeljek dopoldne (običajno v torek), obiskalo pa ga je največ obiskovalcev doslej – več kot 62.500. Tudi dogodkov se je zvrstilo rekordno število; obiskovalci so tekom sedmih sejemskih dni lahko izbirali med kar tristotimi. Na Odru mladih so potekala predvsem branja za najmlajše, na Pisateljskem odru predstavitve knjig in razprave o literaturi, na Pogovorni postaji pogovori o perečih temah našega časa, na odru Založniške akademije strokovna predavanja in okrogle mize, v Stripovskem kotičku pa je bil v ospredju strip. Na Glavnem odru so se zvrstili dogodki, ki so včasih napolnili tudi več sto sedišč veliko dvorano in literaturo pogosto povezali z drugimi zvrstmi umetnosti – ilustracijo, glasbo in plesom.
Letošnji poudarki
Odkar se je sejem vrnil na Gospodarsko razstavišče, vsako njegovo iteracijo uokvirjajo tri osrednje sestavine: literarna osebnost sejma, država v fokusu ter mesto v gosteh. Letošnja literarna osebnost je bila popotnica in potopiska slovenskega rodu Alma Karlin (leta 2025 mineva 75 let od njene smrti), ki je navdihnila tudi sejemski slogan Branje je potovanje, posvečena ji je bila tudi posebna razstava. Mesto v gosteh je postalo njeno rodno Celje, ki je približno mesec dni pred začetkom sejma pridobilo naziv UNESCO kreativnega mesta literature, država v fokusu pa je bila Madžarska, domovina letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, Lászla Krasznahorkaija. NUK je ob stoletnici njegovega rojstva, na svoji stojnici razstavila tudi artefakte, povezane z likom in delom Mikija Mustra, v sodelovanju s koprskim Librisom in Ministrstvom za kulturo je bil Miki Muster izpostavljen tudi v okviru Stripovskega kotička in kot del sejemskega programa.
Na sejmu so podelili tudi številne nagrade, med njimi najprej Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva, ki jo je letos prejel dr. Andrej Blatnik. Bronasti kipec, delo Mirsada Begića, mu je na otvoritveni slovesnosti izročila generalna direktorica GZS, Vesna Nahtigal. Blatnik je dolgoletni urednik Cankarjeve založbe, obenem pa tudi uspešen pisec, mentor mladim avtorjem na delavnicah kreativnega pisanja ter profesor založništva na Filozofski fakulteti. V zahvalnem govoru se je dotaknil pomembnosti branja in pisanja ter poudaril, da »bolj ko se bomo navduševali nad tem, da nam bo vsebine hitreje in ceneje pisala in prevajala umetna inteligenca, bolj hitro in poceni bomo postali umetni ljudje«, in dodal, da »branje še zmeraj, kakor v vsej zgodovini, omogoča boljše razumevanje sveta in več empatije, vse to pa potrebujemo morda bolj kot kadarkoli«.
Prejemnica Velike nagrade 41. Slovenskega knjižnega sejma, ki jo podeljuje Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK) pri Gospodarski zbornici Slovenije, je postala knjiga Pozabi vse, kar veš o spominu Nika Škrleca (Miš založba).
Velika nagrada 41. Slovenskega knjižnega sejma je šla v roke avtorja knjige Pozabi vse, kar veš o spominu Nika Škrleca (levo), ki jo je izdala Založba Miš, katere direktor je Janez Miš.
Branje se začne z dostopom do kakovostnih knjig
Na otvoritvi o pomembnosti branja ni spregovoril le Schwentnerjev nagrajenec, temveč je nanj opozorila tudi generalna direktorica GZS, Vesna Nahtigal, ki je v svojem uvodnem nagovoru častnim gostom dala jasen opomin, da razpravljati o branju ni prazno načelovanje, temveč vprašanje zelo konkretnih pogojev, ki knjižno branje sploh omogočajo; in dalje, da branje kot dejanje zahteva napor, vztrajnost ter odločitev proti bližnjicam. Prav zato po njenem mnenju ostaja eden najzanesljivejših pokazateljev stanja družbe – ljudje knjigo še vedno iščejo, ker jo potrebujejo.
Branje vse bolj postaja vprašanje nacionalnega interesa.
Najostreje je zazvenela misel, da bralne kulture ne moremo ohranjati, če ne uredimo osnovnega dostopa do knjig. Šolske knjižnice bi morale vsako leto kupiti vsaj eno knjigo na učenca, a šole že desetletje dosežejo komaj tretjino te norme. Posledice niso le ekonomske (tri milijone neprodanih knjig, izgubljeni prihodki založništva in avtorjev), temveč predvsem kulturne. Gre za zamujene bralne izkušnje in slabe obete za bralne navade za generacijo, ki ji trenutni sistem ne omogoči tako zelo nujnega dostopa do kakovostne knjige. Zato je, kot je opozorila Vesna Nahtigal, govoriti o branju brez urejenih šolskih knjižnic preprosto prazno.
Podobno velja za knjižnično nadomestilo, ki avtorjem v šolskih knjižnicah ne pripada, čeprav bi moralo biti del osnovnega spoštovanja do intelektualne lastnine. Rešitev za to anomalijo, je pojasnila Nahtigal, bi bila minimalna – zamenjati dve besedi v zakonu –, a političnega soglasja za ureditev stanja ni. In vendar gre v temelju za vprašanje prihodnjih bralcev in s tem nenazadnje vprašanje naše bodočnosti kot take, ne zgolj za ekonomski interes založnikov ali avtorjev.
Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva je iz rok generalne direktorice GZS Vesne Nahtigal prejel dr. Andrej Blatnik.
Nacionalna bralna kultura
Na vprašanje, na katerega je že v otvoritvenem govoru opozorila generalna direktorica GZS, so se kritično navezali tudi udeleženci okrogle mize o dostopnosti knjig v šolskih knjižnicah. Razpravo so vodili Slavko Pregl, nekdanji direktor JAK ter dolgoletni založnik, urednik in pisatelj mladinske književnosti, Damjana Vovk, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, Janez Miš, predsednik Upravnega odbora Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev ter ustanovitelj založbe Miš, Maja Jug Hartman, predsednica Društva slovenskih založnikov, dr. Sabina Fras Popović, predsednica Bralnega društva Slovenije, in Manca Perko, generalna sekretarka Bralne značke. Udeleženci so opozorili, da so slovenske osnovne šole v zadnjih štirih letih kupile v povprečju komaj 0,39 knjige na učenca, torej za nekaj več kot sedem evrov letno, kar je skoraj izključno posledica tega, da šole nimajo zagotovljenih namenskih proračunskih sredstev. Sogovorniki so se strinjali, da branje vse bolj postaja vprašanje nacionalnega interesa, zato so ob koncu razprave sprejeli poziv vladi in pobudo za razglasitev nacionalnega dneva branja.
V programu Založniške akademije je posebno pozornost branju v maternem jeziku namenila Maija Treile, vodja Centra za raziskovanje in interpretacijo pri Narodni knjižnici Latvije in ena izmed soavtoric Manifesta iz Rige. Ta se naslanja na Ljubljanski manifest o branju, ki je ob boku gostovanja Slovenije v Frankfurtu leta 2023 opozoril, da je bralna pismenost temelj demokracije, vendar še izraziteje poudarja, da je branje temelj socialne kohezije, narodnega razvoja in možnosti za samoodločanje; le branje v lastnem jeziku po njihovem razumevanju omogoča ohranjanje jezika, kulture in kritičnega mišljenja, na kar je pred leti opozarjal že Benedict Anderson v Zamišljenih skupnostih. Branja ne obravnavajo zgolj kot kulturno ali izobraževalno vprašanje, temveč kot temeljno človekovo pravico, ki mora biti dostopna ne glede na dohodek, izobrazbo ali kraj bivanja. Manifest zato poziva državo, ustanove in širšo družbo, naj oblikujejo nacionalno strategijo za branje, izboljšajo dostop do knjig ter podprejo branje kot trajno skupno vrednoto.
Povprečen Slovenec kupi 2,4 knjige na leto, 42 odstotkov Slovencev pa v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige.
Studio ob 17 (Prvi program RTV Slovenija) je v torek z Glavnega odra knjižnega sejma v živo odprl razpravo o vse bolj opaznem premiku v bralnih navadah mladih. Branje v angleščini namreč ni več le zgolj dobrodošlo dopolnilo branju v slovenščini, temveč postaja strukturna sprememba, ki neposredno vpliva na rabo in vitalnost maternega jezika in navsezadnje za družbeni diskurz kot tak. Janez Miš, dr. Miha Kovač in dr. Samo Rugelj so opozorili, da angleške knjige mladim resda omogočajo hitrejši dostop do novih naslovov in drugačno jezikovno izkušnjo, ki je z vidika širjenja besedišča in možnosti mednarodnega delovanja dobrodošla, vendar hkrati ogrožajo suverenost v lastnem jeziku. Srečko Mrvar je kot edini izmed sogovornikov zagovarjal prodajo angleških knjig tudi na sejmu, saj je po njegovem mnenju to realen odraz današnjih bralnih navad in obenem povečuje skupno bralno aktivnost.
Knjiga je del družbenega tkiva
V tem kontekstu knjižni sejem kot sejem slovenske knjige pridobiva še večjo težo. Raziskava Knjiga in bralci VII, katere soavtorji so dr. Jaka Gerčar, dr. Samo Rugelj, dr. Miha Kovač in dr. Andrej Blatnik, je pokazala, da kar 76 odstotkov mladih bralcev (med 18 in 24 let) posega po angleških izdajah. Medtem 42 odstotkov prebivalcev Slovenije v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige, povprečen Slovenec pa kupi vsega 2,4 knjige na leto. Sejem pa s svojo množično obiskanostjo, bogatim programom in izrazito mednarodno prisotnostjo dokazuje, da knjiga kljub temu ostaja del javnega prostora in skupne kulture. Tam, kjer se branje dogaja med ljudmi – v pogovorih, predstavitvah, srečanjih z avtorji – se bralna pismenost ohranja in prenaša naprej, sejem pa je eden redkih trenutkov v letu, ko je to jasno vidno. Velika obiskanost dogodkov, polne, v določenih trenutkih celo prepolne hodnice bralk in bralcev potrjujejo, da je branje skupnostna praksa, ki se krepi predvsem tam, kjer ima knjiga vidno mesto v javnosti.
Ali ste vedeli?
- 42 % prebivalcev Slovenije v zadnjih 12 mesecih ni prebralo niti ene knjige, le vsak deveti jih je prebral več kot 10.
- Slovenci povprečno kupimo 2,4 knjige na leto; največ jih kupimo decembra.
- 76 % Slovencev, starih med 18 in 24 let, bere knjige v angleščini. Med starejšimi od 50 je takih le petina.
- 92 knjig imamo Slovenci v povprečju na domačih policah. Le 9 % gospodinjstev ima doma več kot 200 tiskanih knjig.
- Cena knjige, ki bi jo Slovenci odšteli za knjigo brez velikega premisleka, je v letu 2024 znašala 16,7 evra.
- V zadnjem letu je v Sloveniji 30 % ljudi bralo, a obenem ne kupovalo knjig.
- V slovenskem založništvu je bilo leta 2023 redno zaposlenih 545 oseb; v slovenskih knjižnicah skoraj dvakrat več, 1306.