Shrani za kasnejše branje.
Glavna ekonomistka EBRD Beata Javorcik o konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, kitajski konkurenci, evropski regulaciji, energiji in tem, kaj bi morala za večjo rast storiti Slovenija.
Barbara Perko, foto: EBRD
Evropsko gospodarstvo se sooča z več pritiski hkrati: od visokih cen energije in vse močnejše kitajske konkurence do pomanjkanja delovne sile, šibkega financiranja hitro rastočih podjetij in vse večjih geopolitičnih tveganj. Kako se v teh razmerah znajde Slovenija in kaj bi morala storiti za večjo konkurenčnost? O tem smo se pogovarjali z Beato Javorcik, glavno ekonomistko Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) in profesorico ekonomije na Oxfordu.
Slovenija je majhno in zelo odprto gospodarstvo, močno vpeto v evropske dobavne verige. Kako ocenjujete njeno odpornost v času geopolitične fragmentacije, trgovinskih napetosti in večje negotovosti?
Slovenija ima glede na svojo velikost precej raznoliko gospodarstvo. Farmacevtski izdelki predstavljajo tretjino izvoza, sledijo avtomobilski deli in avtomobili. Turizem ustvari približno desetino BDP, pomemben pa je tudi IT-sektor. Posebnost Slovenije je, da je velik del farmacevtskega izvoza namenjen ameriškemu trgu, kamor potuje prek Švice. Zato so ameriške carine slovensko industrijo prizadele neposredno, drugače kot v večini novih članic EU. Druge ameriške carine so na slovenski izvoz vplivale posredno, predvsem prek upočasnitve nemškega gospodarstva in posledično manjšega povpraševanja.
Slovenija ima razmeroma dobro izobraženo delovno silo in močno izvozno industrijo, vendar težko ustvarja podjetja, ki bi zrasla v velike globalne igralce. Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za to – dostop do kapitala, podjetniško okolje, velikost trga, regulacija ali kaj drugega?
To je problem celotne Evropske unije. Imamo ideje. Imamo zagonska podjetja. Toda ko pridejo v fazo hitre rasti, zapustijo Evropo in se pogosto preselijo v ZDA.
V regijah, kjer deluje EBRD, opažamo pomanjkanje financiranja prav v fazi hitre rasti. Ne gre le za sam dostop do kapitala, temveč za dostop do pametnega kapitala. Financiranje, ki ga pridobite v ekosistemu/okolju tveganega kapitala, namreč vključuje tudi svetovanje in znanje, ki ga vlagatelji prenašajo na podjetja. Zato je manj razvit celoten ekosistem tveganega kapitala v Evropi izziv, s katerim se soočajo vsi.
Naša analiza kaže še, da imajo ustanovitelji zagonskih podjetij pogosto mednarodno izobrazbo ali mednarodne izkušnje. To je dvorezen meč, saj so po eni strani dobro seznanjeni s tujimi trgi, po drugi strani pa jim je lažje oditi tja, kjer so priložnosti. Slovenija je majhen trg, zato je lahko zgodnje načrtovanje širitve v tujino tudi prednost. To vidimo v številnih zgodbah ustanoviteljev v baltskih državah, na primer v Estoniji.
- Slovenija je majhen trg, zato je lahko zgodnje načrtovanje širitve v tujino tudi prednost.
Kaj pa regulacija EU? Je tudi to eden od dejavnikov, ki vplivajo na to, ali lahko podjetja postanejo globalni igralci?
EU ponuja velik in predvidljiv trg. In v teh turbulentnih časih je to velika prednost. Lažje je izvažati, če imaš predvidljiva pravila. Na področju tveganega kapitala pa EU zaostaja. O tem veliko govori tudi Draghijevo poročilo. Gre za pretirano regulacijo, pa tudi za to, da Evropejci svoje prihranke hranijo na bančnih računih. Gre za to, da so naši pokojninski skladi manjši, prevzemajo manj tveganj in da imamo regulativne omejitve.
Pomembno vlogo ima tudi miselnost. Ni skrivnost, da je v Evropi veliko težje doživeti neuspeh in začeti znova, saj smo kot družba do neuspeha manj prizanesljivi kot Američani.
Kaj bi morala Slovenija oziroma EU spremeniti na področju tveganega kapitala in drugih oblik lastniškega financiranja, da bi več zasebnega kapitala usmerila v hitro rastoča in inovativna podjetja?
Nisem specialist za slovensko regulativo, vendar v državah v regiji banke v številnih primerih, denimo, ne smejo vlagati v zagonska podjetja. Gre torej za vprašanje nacionalne regulative.
Seveda pa gre tudi za vprašanje regulative na ravni celotne EU. Ena od možnosti je vzpostavitev integriranega regionalnega kapitalskega trga. Namesto da bi imela vsaka majhna ali srednje velika država svojo borzo, bi lahko imeli regionalni trg.
EBRD spodbuja tovrstne rešitve, pomaga pri oblikovanju politik ter sodeluje v razpravah o tem, kako bi bilo mogoče takšen trg vzpostaviti v več državah srednje in jugovzhodne Evrope.
Slovenija je zelo odvisna od nemške industrije, zlasti avtomobilske dobavne verige. Kako velik je po vašem mnenju dolgoročni problem, če bo evropska avtomobilska industrija zaradi kitajske konkurence izgubila del globalnega tržnega deleža?
Problem presega avtomobilsko industrijo, je bolj splošen. V zadnjih nekaj desetletjih smo bili priča izjemni rasti kitajskega izvoza. Kitajska predstavlja četrtino svetovnega izvoza, več kot ZDA in Nemčija skupaj. Kitajski izvoz postaja tudi vse bolj sofisticiran, bolj kot bi pričakovali glede na raven dohodka na prebivalca. Vse bolj je podoben izvozu razvitih držav ter izvozu držav srednje in vzhodne Evrope.
Z drugimi besedami, Kitajska je vse bolj naša konkurentka in vse manj izvozni trg. To je težava tako za razvito Evropo kot tudi za evropske države v vzponu.
Zdaj opažamo, da nekateri proizvajalci avtomobilov skušajo izkoristiti razcvet obrambnih izdatkov. To je lahko priložnost. Vidimo tudi, da nove priložnosti prinaša razcvet umetne inteligence. Države srednje Evrope denimo v ZDA izvažajo opremo, potrebno za podatkovne centre. Seveda pa so priložnosti tudi pri razvoju aplikacij za umetno inteligenco.
Zelena politika EU je prispevala k višanju stroškov za evropsko industrijo in tako zaprtje marsikaterega evropskega podjetja ali pa selitev pomembnega dela proizvodnih podjetij v tretje države, ki so danes največje konkurentke EU. Se bo po vašem mnenju ta trend obrnil oz. kakšen bo verjeten scenarij prihodnjega razvoja evropskega gospodarstva?
Energetski šok, ki se je začel leta 2022, Evropa še vedno občuti. Ruski plin, ki smo ga prej dobivali po plinovodih, smo nadomestili z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG), ki je dražji. Sčasoma so se cenovni pritiski zmanjšali, vendar so bile cene plina v Evropi še vedno večkrat višje kot v ZDA.
- Kitajska je vse bolj naša konkurentka in vse manj izvozni trg. To je težava tako za razvito Evropo kot tudi za evropske države v vzponu.
Letos so se zaradi novega zaostrovanja razmer in vojne na Bližnjem vzhodu cene energije znova zvišale. Dober primer države, ki se s tem spopada uspešneje, je Španija. Ta je povečala svojo odvisnost od obnovljivih virov energije in ima zato dostop do cenejše električne energije.
Potrebujemo torej več naložb v obnovljive vire, hkrati pa moramo posodobiti in okrepiti električno omrežje, da bo kos tem spremembam. Več moramo razmišljati o shranjevanju energije in inovacijah na področju hranilnikov energije.
Visoki stroški energije so problem, s katerim se sooča vsa Evropa. V številnih evropskih državah se je proizvodnja energetsko intenzivnih industrij v primerjavi s proizvodnjo manj energetsko intenzivnih industrij že precej zmanjšala. Del prilagoditve se je torej že zgodil.
Zanimivo je, da nismo zaznali bistvenega povečanja števila stečajev. Med energetsko intenzivnimi in drugimi panogami pri tem ni bistvenih razlik. Zelo težko pa je napovedovati, kako in kdaj se bo končal konflikt na Bližnjem vzhodu.
Evropa želi hkrati ohraniti svojo industrijsko bazo, doseči zeleni prehod in uporabljati poceni kitajske tehnologije. Ali je mogoče doseči vse tri cilje – ali bo morala Evropa izbrati, čemu daje prednost?
Odgovor na to ponuja Draghijevo poročilo. V bistvu bi morali posnemati to, kar je Kitajska počela v 90. letih in na začetku 21. stoletja. Morali bi, na primer, privabiti kitajske neposredne tuje naložbe v proizvodnjo električnih avtomobilov, hkrati pa od njih zahtevati, da z nami delijo svoje znanje in tehnologijo. Prav to je Kitajska počela več desetletij. Ker imajo ZDA precej višje ovire za kitajski izvoz, postaja naš trg za kitajske proizvajalce vse pomembnejši. Zato bi bili morda pripravljeni svoje znanje in tehnologijo deliti z nami.
Ali se Evropa odziva na to, bomo izkoristili to priložnost?
V EU je veliko različnih pogledov. Eden od njih je, da bi morali zaščititi svoj trg. Toda zaščita našega trga pred konkurenco s Kitajske ne bo rešila problema naše konkurenčnosti na svetovnih trgih. Zato je takšna politika kratkovidna.
Veliko bolje bi bilo razmišljati o tem, kako izkoristiti znanje, ki nastaja na Kitajskem. Trenutno Kitajska uporablja neposredne tuje naložbe, da pridobiva znanje iz Evrope in ga prenaša nazaj na Kitajsko. Mi pa bi morali kitajske neposredne tuje naložbe uporabiti za pridobivanje znanja od njih. Za to potrebujemo premišljene in ciljno usmerjene ukrepe. To je boljši pristop kot čisti protekcionizem.
Kako sicer ocenjujete odzivanje EU na gospodarsko zaostajanje Evrope, na katero je že pred dvema letoma opozoril in tudi predlagal konkretne ukrepe Draghi?
Nekaj napredka smo dosegli, vendar ne dovolj hitro in ne v zadostnem obsegu. Ena najbolj spregledanih posledic teh turbulentnih razmer v svetu je namreč preobremenjenost oblikovalcev politik. Osredotočajo se na nujne zadeve. Ukvarjajo se s krizo tedna, meseca ali dneva in nimajo dovolj časa oziroma zmogljivosti za reševanje dolgoročnih vprašanj. Zato do neke mere razumem, zakaj je napredek počasen, saj se je v svetu dogajalo in se dogaja toliko drugih stvari. To pa ne pomeni, da se ne bi bilo treba bolj organizirati, stopiti skupaj in narediti več.
Kaj bi morali narediti takoj, kje bi vi začeli?
Začela bi z deregulacijo oziroma zmanjšanjem stroškov za evropske proizvajalce. Veliko energije bi namenila tudi pogajanjem o sporazumih o prosti trgovini z drugimi državami, saj bi s tem našim podjetjem odprli nove trge. Na vrh prednostnega seznama bi uvrstila tudi reševanje problema demografskega upada.
- Ljudje se danes lažje strinjajo z reformo, ki bo začela veljati šele v prihodnosti, zato je treba ukrepati dovolj zgodaj.
Slovenija se, tako kot večina Evrope, sooča s pomanjkanjem delovne sile. Kaj je dolgoročno pomembnejše: višja produktivnost, daljša delovna aktivnost, več priseljevanja ali hitrejša avtomatizacija?
Demografski pritiski Sloveniji že zdaj vsako leto znižujejo rast BDP na prebivalca za pol odstotne točke in s tem tudi življenjski standard. V poročilu, ki smo ga objavili lani, smo se vprašali, kako se zoperstaviti tem pritiskom.
Ena od rešitev je priseljevanje, vendar to ne bo dovolj. Če bi v Sloveniji uvedli program za zaposlovanje tujih delavcev, pri katerem bi ljudje prišli brez vzdrževanih družinskih članov in bi državo zapustili, še preden bi se upokojili, bi potrebovali vsako leto priseljevanje v obsegu približno enega odstotka sedanjega prebivalstva. To je sorazmerno veliko. Če pa bi ljudem omogočili, da pridejo skupaj z družinskimi člani, ki se ne bi takoj vključili na trg dela, bi potrebovali še večji priliv, bližje dvema odstotkoma prebivalstva.
Umetna inteligenca bo pomagala, vendar ne bo dovolj. Torej nam ostane le, da ljudje delajo dlje. Težava pa je, da je v večini držav razprava o zvišanju upokojitvene starosti politično izjemno občutljiva.
Koliko časa imamo, da pridemo do rešitve?
Naš sklep v poročilu je bil, da je treba ukrepati zdaj. Razlog je naslednji: če želite reformo upokojitvene starosti narediti politično izvedljivo, se morate danes dogovoriti, da boste upokojitveno starost zvišali čez 10 ali 15 let oziroma jo povezali z demografskimi trendi. Z drugimi besedami, ljudje se danes lažje strinjajo z reformo, ki bo začela veljati šele v prihodnosti. Zato je treba ukrepati dovolj zgodaj.
V kakšnem položaju je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Pravzaprav v precej podobnem kot druge države v regiji. Razlog je v tem, da se poroča manj ljudi, poročajo se pozneje, ženske pa imajo otroke pri precej višji starosti. V Sloveniji je bila na primer v 90. letih povprečna starost ženske ob rojstvu prvega otroka 24 let. Danes je bližje 30 letom. V Grčiji je ta starost še višja, prav tako v Španiji. To nam pove, da se lahko razmere še poslabšajo.
Ob tem opažamo tudi, da ne gre le za to, da imajo ženske manj otrok. Veliko več je tudi žensk, ki nimajo otrok. V tem pogledu je prišlo do velikih družbenih sprememb. Številne države, tudi Slovenija, so uvedle različne ukrepe za spodbujanje rodnosti. Toda ko smo pregledali izkušnje različnih držav, smo ugotovili, da je ljudi zelo težko spodbuditi k temu, da bi imeli več otrok.
Kaj bi svetovali Sloveniji kot majhnemu, izrazito izvozno usmerjenemu gospodarstvu – kaj bi morala storiti država za večjo konkurenčnost gospodarstva in kaj podjetja sama?
Vlada bi morala podpreti agendo, ki jo je predlagal Draghi, tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU. Na ravni EU bi se morala upirati protekcionizmu. Podpirati bi morala iskanje novih trgov s sklepanjem sporazumov o prosti trgovini.
Ko gre za podjetja, pa menim, da bi morala razmišljati globalno. Tudi na novo ustanovljena podjetja bi morala gledati dlje od slovenskega trga.