Shrani za kasnejše branje.
Slovenija ima kakovostno raziskovalno bazo in podjetja z razvojnimi ambicijami. Kljub temu pa se velik del potencialnega sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom nikoli ne uresniči. Ne zaradi pomanjkanja znanja ali interesa, temveč zato, ker podjetja pogosto ne vedo, kje in kako začeti.
Željka Kelkedi, Strateški razvoj, GZS, foto: Siniša Kanižaj
To ni specifično slovenski problem. Poročilo Maria Draghija o konkurenčnosti Evrope opozarja, da Evropa kljub vrhunskemu raziskovalnemu znanju zaostaja pri njegovi komercializaciji. Ključni izziv ni več ustvarjanje znanja, temveč njegov prenos v prakso – in na trg.
Ko se srečata »tanker« in »gliser«
Raziskovalne organizacije in podjetja delujejo po različnih logikah. Raziskovalni sistem je procesno kompleksen in usmerjen v dolgoročne cikle, podjetja pa delujejo hitreje in pod pritiskom trga. Problem nastane, ko sistemi sodelovanja teh razlik ne upoštevajo. V praksi to pomeni, da podjetje pogosto ne ve, na koga se obrniti, ali kakšen bi bil smiseln prvi korak. Zato se veliko potencialnih sodelovanj sploh ne začne.
Empirične raziskave kažejo, da podjetja, ki sodelujejo z raziskovalnimi organizacijami, dosegajo višjo inovacijsko aktivnost in pogosteje uvajajo nove produkte in procese. Kljub temu pa se večina sodelovanj začne z majhnimi, neformalnimi stiki – vprašanjem, pogovorom ali ogledom laboratorija – šele nato preraste v kompleksnejše projekte.
»Iz laboratorija v posel« kot praktičen odgovor
Na Gospodarski zbornici Slovenije smo zato začeli z iniciativo »Iz laboratorija v posel«, katere cilj je znižati prag za prvi stik med podjetji in raziskovalnimi organizacijami. Podjetjem omogočamo vpogled v raziskovalne kapacitete, neposreden stik z raziskovalci in nadaljnjo individualno podporo, kjer se začetni pogovori lahko razvijejo v konkretne korake.
Podobne pristope uporabljajo tudi vodilne evropske institucije. Advanced Manufacturing Research Centre (AMRC) v Združenem kraljestvu na primer deluje kot vstopna točka za podjetja v raziskovalni ekosistem – ne kot izvajalec posameznih projektov, temveč kot povezovalec, ki podjetjem omogoča dostop do znanja, infrastrukture in partnerjev.
Izkušnje kažejo, da enkratni dogodki niso dovolj. Potrebujemo stalne vstopne točke, jasne poti sodelovanja in akterje, ki pomagajo zmanjševati kompleksnost sistema. Pobuda se zato razvija v smeri trajnejše platforme – kot vstopna točka podjetij v raziskovalno-inovacijski ekosistem.
Širši kontekst: od projektov k ekosistemu
Iniciativa »Iz laboratorija v posel« ni izolirana pobuda, temveč del širših prizadevanj za krepitev inovacijskega sistema v Sloveniji. Poleg fokusa na konkurenčnosti in komercializaciji raziskovalnih rezultatov, se na ravni EU vse bolj poudarja pomen t. i. valorizacije znanja – torej pretvarjanja znanja v konkretne gospodarske in družbene učinke. Hkrati se krepijo iniciative, ki gradijo povezave med raziskovalnimi organizacijami, podjetji in drugimi deležniki, kot je na primer tudi IN-ZA – Inovacijsko zavezništvo, ki je nastalo na pobudo GZS in deluje že tretje leto, združuje pa predstavnike vseh slovenskih pisarn za prenos znanja in tehnologij (vseh raziskovalnih organizacij in univerz) ter kulturnega in kreativnega sektorja.
V naslednji fazi bo ključno, da se tovrstne pobude nadgradijo v sistemske rešitve z jasnimi vstopnimi točkami, procesi in podporo podjetjem, z ustvarjanjem pogojev, ki podjetjem omogočajo, da do znanja pridejo hitro, enostavno in brez nepotrebne kompleksnosti, saj ključno vprašanje, ki ga naslavlja tudi pobuda »Iz laboratorija v posel«, ni več, ali sodelovati, temveč ali podjetje ve, kam se obrniti.
To pomeni, da morajo biti tudi javne politike usmerjene celostno – ne le v spodbujanje projektov, temveč v ustvarjanje pogojev, ki omogočajo dolgoročno in učinkovito sodelovanje med podjetji in raziskovalnimi organizacijami.