Shrani za kasnejše branje.
Plastična industrija je že desetletja eden ključnih stebrov evropskega gospodarstva, a hkrati tudi eden največjih virov okoljskih izzivov. Vsako leto Evropejci odvržemo kar 25 milijonov ton plastičnih odpadkov, recikliramo pa manj kot 30 %. Samo pet odstotkov vrednosti plastične embalaže ostane v gospodarskem ciklu, preostalo pa izgine po prvi uporabi, kar pomeni izgubo med 70 in 107 milijardami evrov letno.
Katja Pokeržnik, GZS, Koroška gospodarska zbornica
Slovenija je med vodilnimi državami EU po deležu reciklirane plastične embalaže – v letu 2023 smo reciklirali 51,5 % plastične embalaže, kar nas uvršča na šesto mesto v EU. Povprečje EU je 42 %. Leta 2022 je bilo snovno recikliranih 51,76 % plastične odpadne embalaže, cilj EU za leto 2025 je 50 %, za leto 2030 pa 55 %. Povprečna poraba plastičnih vrečk na prebivalca je 82 letno, kar je več kot povprečje EU (77).
Slovenska podjetja dokazujejo, da je mogoče plastiko obravnavati kot del rešitve, ne le problema. Z uporabo reciklirane plastike in razvojem okolju prijaznih izdelkov podjetja sledijo ESG pristopom in krožnemu gospodarstvu.
V tem kontekstu se pojavljajo inovativni pristopi, ki presegajo tradicionalne meje industrije. Eden izmed njih je povezovanje podjetij z umetniki in oblikovalci, ki s svojim razmišljanjem izven okvirjev prinašajo nove rešitve in perspektive. Prav takšna sodelovanja so v središču evropskega projekta Label4Future, ki ga sofinancira program Interregional Innovation Investments Instrument (I3).
Plastična industrija ni več zgolj sinonim za onesnaževanje, temveč postaja laboratorij za inovacije. Tehnološki preboji, kot so kemično recikliranje, 3D-tiskanje in razvoj bioplastike, omogočajo nastanek novih materialov z nižjim ogljičnim odtisom. Digitalna orodja, kot sta umetna inteligenca in blockchain, pa povečujejo transparentnost dobavnih verig in učinkovitost logistike. V ospredje stopajo tudi novi poslovni modeli, ki temeljijo na krožnem gospodarstvu. Podjetja, ki vlagajo v trajnostne prakse, kot so zmanjšanje ogljičnega odtisa in uporaba recikliranih materialov, pridobivajo konkurenčno prednost na globalnem trgu.
Ko umetnost in industrija iščeta skupne rešitve
Eden ključnih ciljev projekta Label4Future je vzpostavljanje tesnega sodelovanja med podjetji ter umetniki in oblikovalci. Takšna povezava prinaša nove perspektive k razvoju izdelkov in odpira prostor za inovacije, ki presegajo tradicionalne industrijske pristope. Umetniki so neposredno vključeni v celoten proces ustvarjanja; od zbiranja pričakovanj podjetij do priprave idejnih predlogov, konceptov in prototipov. Njihov svež pogled pogosto izziva ustaljene prakse ter spodbuja eksperimentiranje, iskanje novih materialov in razvoj rešitev, ki so hkrati estetske, funkcionalne in trajnostno usmerjene.
Z vključevanjem elementov lokalnega okolja, naprednih oblikovalskih pristopov in načel krožnega gospodarstva nastajajo izdelki, ki odgovarjajo potrebam sodobnega evropskega trga. Umetniki v podjetja ne vnašajo le kreativnosti, temveč tudi strateško razmišljanje – od inovacij pri uporabi materialov do oblikovanja trajnostnih poslovnih modelov. Njihova vloga je tako veliko širša od vizualne: postajajo partnerji pri iskanju rešitev z realnim vplivom na družbo in okolje.
Povezava med umetniki in oblikovalci prinaša nove perspektive k razvoju izdelkov in odpira prostor za inovacije izven tradicionalnih pristopov.
Projekt Label4Future vključuje tudi obsežen mednarodni program dogodkov, kot so Changemakers Meetup v Linzu, Future Forum v Košicah, Dan inovativnosti v Sloveniji ter različne tematske delavnice. Na teh srečanjih se povezujejo predstavniki industrije, raziskovalci, oblikovalci in odločevalci, ki skupaj oblikujejo prihodnost zelene preobrazbe. Izmenjava dobrih praks, mreženje in sodelovanje omogočajo hitrejši razvoj rešitev ter utrjujejo prepričanje, da je povezovanje umetnosti in industrije danes nujen korak k uspešnim inovacijam.
Poseben poudarek projekta je na manj razvitih regijah EU, kjer podjetja, predvsem iz plastične industrije, skupaj z umetniki in oblikovalci razvijajo prototipe, testirajo nove materiale in ustvarjajo izdelke, pripravljene za evropski trg. Skozi to partnerstvo nastajajo rešitve, ki prispevajo k trajnostni prihodnosti ter krepitvi lokalnih gospodarstev.
V projektu Label4Future sodelujeta tudi dve inovativni slovenski podjetji
Gumarstvo Šrajner iz Mute je v projektu povezalo svojo industrijsko ekspertizo z umetniško vizijo britanskega umetnika Davida Rickarda. Skupaj raziskujejo nove možnosti uporabe recikliranih materialov in razvijajo izdelke, ki združujejo funkcionalnost in estetsko vrednost. Njihovo sodelovanje je primer, kako lahko tradicionalna industrija postane gonilna sila trajnostnih inovacij. Nov produkt – inovativen večnamenski izdelek v obliki lista silikona, ki ga lahko uporabljamo kot pokrov za posode, podlogo za vročo posodo, odcejevalno podlogo, podlogo za peko v pečici, dekoracijo in drugo. Produkt bo prvi lasten izdelek podjetja, za široko potrošnjo, ki ni rezultat naročila partnerjev.
»Sodelovanje z umetnikom nam je odprlo povsem nove poglede na uporabo materialov in oblikovanje izdelkov. Že dolgo smo razmišljali in postavljali temelje za lasten produkt, v okviru projekta Label4Future smo se aktivno lotili razvoja lastnega izdelka, ki ni rezultat zunanjega naročila, temveč odraža našo vizijo trajnostne prihodnosti. Z inovativnim izdelkom iz silikona dokazujemo, da je mogoče združiti funkcionalnost, estetiko in okoljsko odgovornost,« pravi Saša Pajek, predstavnica podjetja Gumarstvo Šrajner.
Addiflex pa v sodelovanju s švedskim oblikovalcem Javierjem Maso razvija novo generacijo športne zaščitne opreme, ki temelji na naprednem 3D-tiskanju in trajnostnem oblikovanju. Cilj je ustvariti lažjo, bolj zračno in učinkovitejšo zaščito, ki zmanjšuje porabo materiala in nadomešča tradicionalne pene z inovativnimi polimernimi materiali v notrjanosti. Zunanji del pa je izdelan iz 100-odstotno recikliranega kompozita, ki je v celoti izdelan iz lokalnih surovin.
»Projekt Label4Future nam je omogočil, da smo v sodelovanju z odličnim dizajnerjem, razvili novo generacijo športne zaščitne opreme, ki temelji na naprednem 3D-tiskanju, za katerega smo v našem podjetju specialisti. S tem ne le zmanjšujemo porabo materiala, temveč ustvarjamo izdelke, ki so lažji, bolj zračni in prijaznejši do okolja in uporabnika. Sodelovanje z ustvarjalci nam je prineslo sveže ideje in konkretne koristi za naš razvoj,« je povedal direktor in lastnik podjetja Addiflex Alen Šapek.
Pomen projekta za evropsko industrijo in družbo
Projekt Label4Future je zasnovan kot model za pospeševanje prehoda v krožno gospodarstvo v manj razvitih regijah EU, kjer je plastična industrija pogosto ključni gospodarski sektor, a hkrati tudi vir okoljskih izzivov. Projekt s povezovanjem podjetij, umetnikov, raziskovalcev in oblikovalcev ustvarja pogoje za razvoj inovativnih, trajnostnih in konkurenčnih rešitev, ki imajo potencial za širšo uporabo v evropskem prostoru.
Projekt poudarja pomen sodelovanja med različnimi sektorji, prenos znanja in izkušenj ter krepitev inovacijskih ekosistemov na regionalni in evropski ravni. S tem Label4Future prispeva k uresničevanju evropskih strateških ciljev na področju zelene preobrazbe, digitalizacije in trajnostnega razvoja.
David Rickard v podjetju Gumarstvo Šrajner. Foto: Gumarstvo Šrajner
Kaj Label4Future dela drugače?
- Eksperimentiranje in so-ustvarjanje: Podjetja in umetniki skupaj razvijajo prototipe, testirajo nove materiale in oblikujejo trajnostne poslovne modele. Projekt ponuja prostor in podporo za eksperimentiranje, kjer je napaka del procesa inovacij.
- Kreativnost kot gonilo inovacij: Umetnost in dizajn nista le estetski dodatek, temveč ključni motor industrijskih inovacij. Kreativni pristopi pomagajo podjetjem razmišljati izven ustaljenih okvirjev in razvijati rešitve, ki imajo realen vpliv na okolje in družbo.
- Evropski duh sodelovanja: Projekt krepi evropsko sodelovanje, saj omogoča povezovanje podjetij in ustvarjalcev iz različnih držav, ki skupaj iščejo odgovore na skupne izzive.
- Podpora MSP-jem: Label4Future nudi malim in srednjim podjetjem celovito podporo – od mentorstva, delavnic, iskanja virov financiranja do inovacijskih laboratorijev v Pragi, na Dunaju, v Košicah in Ljubljani.
Addiflex z oblikovalcem Javierjem Maso razvija novo generacijo športne zaščitne opreme. Foto: Addiflex
Embalaža
Nova evropska uredba o embalaži (PPWR) prinaša pomembne spremembe. Do leta 2030 bo morala biti vsa embalaža zasnovana za recikliranje, stroški za ravnanje z odpadno embalažo pa bodo odvisni tudi od okoljskega vpliva posamezne vrste embalaže.
Barbara Perko
Nova Uredba EU 2025/40 o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) bo temeljito spremenila način, kako države članice upravljajo embalažo, od zasnove, dajanja na trg, zbiranja in predelave do poročanja. »Uredba ureja področje embalaže in ravnanje z odpadno embalažo vključno s proizvajalčevo razširjeno odgovornostjo na zakonskem nivoju, kar pomeni, da bodo določbe pričele veljati neposredno, so pa v navedeni uredbi tudi določbe, ki jih države članice moramo prenesti v nacionalni pravni red. Tako bo potrebno brati hkrati zahteve iz evropske uredbe (določbe, ki neposredno veljajo in jih v nacionalni pravni red ni potrebno oz. se jih po pravnih normah ne ureja še na nacionalnem nivoju) in slovenski predpis z določbami, ki jih moramo prenesti,« pojasnjujejo na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE).
Uredba predvideva, da bo do leta 2030 vsa embalaža morala biti zasnovana tako, da bo odpadno embalažo mogoče reciklirati.
Na ministrstvu nameravajo v prihodnje ohraniti obstoječi sistem poročanja proizvajalcev zaradi navzkrižnega preverjanja podatkov, dovolj pogostega poročanja na četrtletje za izračun deležev odvoza zbrane odpadne embalaže v nadaljnje ravnanje z izravnavami za tekoča obdobja, saj bodo tako na voljo ustrezni podatki skozi celo leto in tudi podatki o celotni embalaži dani na trg v Sloveniji. Proizvajalci te podatke sporočajo tudi zaradi plačila stroškov ravnanja z odpadno embalažo.
»V predhodnem sistemu so bili deleži odvoza zbrane odpadne embalaže izračunani zgolj na podlagi podatkov prvega četrtletja, dinamika dajanja embalaže na trg pa se je skozi leto spreminjala in ni odražala dejanskega stanja. Prav tako je bilo v predhodnem sistemu potrebno poročati proizvajalcem, ki so na trg dali več kot 15 ton embalaže v enem koledarskem letu oz. če so na trg v Sloveniji dali nevarno embalažo. Tekom let delovanja sistema smo se stalno srečevali z očitki, da v sistem ni zajeta vsa embalaža in da družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ne bodo plačevali ravnanja z odpadno embalažo proizvajalcev, ki ne poročajo in plačujejo embalažnine, čeravno gre za manjše proizvajalce z manjšimi količinami embalaže dane na trg,« so razložili na ministrstvu.
Regulacija cen ni predvidena
Zbiranje komunalnih odpadkov, s tem pa zbiranje odpadne embalaže, je obvezna občinska gospodarska javna služba (GJS) zbiranja komunalnih odpadkov. Odpadna embalaža se zbira od vrat do vrat (mešana odpadna embalaža, rumen zabojnik), v zbiralnicah (odpadna steklena in papirna embalaža) in v zbirnih centrih (vse frakcije). Prevozi in nadaljnja obdelava odpadne embalaže, ki jo plačujejo proizvajalci, se krijejo iz embalažnine, ki jo v njihovem imenu in za njihov račun upravlja DROE. Stroški se proizvajalcem obračunajo glede na material in količino embalaže, ki jo dajo na trg v Sloveniji.
Ministrstvo bo pravno reguliralo pri stroških proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ali bo proizvajalec plačeval 100 % stroške ravnanja z odpadno embalažo ali med 100 in 80 %, ostalo pa izvirni povzročitelji in distributerji. Takšna ureditev izhaja iz zahtev uredbe PPWR in okvirne Direktive o odpadkih. Prav tako bo ministrstvo določilo pravila oziroma elemente metodologije za izračun stroškov ravnanja z odpadno embalažo z upoštevanjem ekomodulacije stroškov za posamezno vrsto, tip in velikost embalaže. Ekomodulacija je sistem, pri katerem se višina stroškov za ravnanje z odpadno embalažo prilagodi glede na okoljski vpliv posamezne vrste embalaže, so pojasnili.
»Cilj je spodbuditi proizvajalce, da uporabljajo bolj trajnostno, ponovno uporabno ali lažje reciklabilno embalažo, saj bi zanjo plačali nižji prispevek/strošek, medtem ko je embalaža, ki se težje reciklira ali ima večji vpliv na okolje, dražja,« pravijo na ministrstvu. »Iz poročil DROE izhaja, da so proizvajalci v letu 2025 plačali 25 milijonov evrov embalažnine za ravnanje z vso odpadno embalažo (torej odvoz pri GJS zbrane odpadne embalaže v nadaljnjo predelavo),« pravijo na ministrstvu in dodajajo, da regulacija cen ni predvidena.
Embalažnina je strošek ravnanja z odpadki, ki je tržna dejavnost. Agencija za varstvo konkurence (AVK) nadzira poslovanje v primeru suma monopolnih zlorab ali kartelnih dogovorov.
Na ministrstvu se soočajo z vprašanjem, kako uvesti dodaten mehanizem potrjevanja stroškov zbiranja odpadne embalaže s strani novih plačnikov (proizvajalcev). »Zakon o varstvu okolja 2 v poglavju PRO, ki je zaradi ustavne presoje zadržano, v tretjem odstavku 51. člena določa, da mora občina pri oblikovanju cene vključiti PRO organizacijo (DROE), tako da ji pošlje osnutek akta o ceni, skupaj s strokovnimi podlagami, na katerih temelji, ter ji zagotoviti 30-dnevni rok za mnenja in pripombe. Skupaj z aktom o ceni mora občina objaviti tudi stališče do pripomb organizacije in navesti razloge za njihovo upoštevanje oziroma neupoštevanje,« pravijo na ministrstvu.
Kavcijski sistem bi imel le minimalen vpliv
Odgovora na vprašanje, ali bo pri nas uveden kavcijski sistem, še ni. »Če bi bil uveden, predvidevamo minimalni vpliv na ceno zbiranja komunalnih odpadkov, saj po masi odpadne plastenke in pločevinke predstavljajo manjši del vse odpadne embalaže, in sicer približno 10.000 ton, medtem ko je vse odpadne embalaže 270.000 ali več ton in 1,1 milijona ton nastalih vseh komunalnih odpadkov, ki pa sta parametra v izračunu stroškov zbiranja komunalne odpadne embalaže oziroma zbiranja komunalnih odpadkov,« pojasnjujejo na ministrstvu.
»Če bi več odpadnih plastenk in pločevink prišlo v kavcijski sistem in ne v sistem GJS (rumeni zabojniki) bi se posledično za proizvajalce pijač (embalerji, uvozniki) sorazmerno znižala embalažnina, ker bi bili stroški zbiranja in nadaljnjega ravnanja kriti v kavcijskem sistemu, kjer bi bil masni in finančni tok drugačen od sedanjega,« dodatno pojasnjujejo. »Vpliva na embalažnino za drugo vrsto embalaže ne bi smelo biti, saj bi že sedaj proizvajalci morali plačevati dejanske stroške ravnanja z odpadno embalažo z upoštevanjem pozitivne vrednosti materialov. Kar bo pa verjetno uvedba več parametrov ekomodulacije še posebej poudarila.«
