Shrani za kasnejše branje.
Mlad pianist Nejc Kamplet je z glasbo, govorico srca, »uglasil« 18. Vrh slovenskega gospodarstva in z vrhunsko izvedbo skladb Frédérica Chopina in Franza Liszta ustvaril »enost« z občinstvom. »Neopisljiv je občutek, ko nekaj sto ljudi diha s tabo,« pravi Kamplet.
Ester Fidel; foto Tadej Kreft
Nejc Kamplet je eden najbolj nadarjenih in najuspešnejših slovenskih pianistov mlajše generacije, o čemer pričajo tudi številne nagrade, ki jih je osvojil na prestižnih mednarodnih tekmovanjih. Že od rojstva ga obdaja glasba, saj je odraščal v znani mariborski glasbeni družini. Klavir se je začel učiti že pri petih letih. Obiskoval je Konservatorij za glasbo in balet v Mariboru, v svojem rojstnem mestu je zaključil tudi gimnazijo, nato pa šolanje nadaljeval v Gradcu, kjer je z najvišjo odliko zaključil študij klavirja na tamkajšnji Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost. Prejel je tudi »Zahvalno nagrado«, ki jo univerza podeljuje najzaslužnejšemu študentu v celotni generaciji.
Zdaj študira pri izraelskemu profesorju Arie Vardiju na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije v Hannovru. Že vrsto let se dodatno izpopolnjuje pri svetovno znanih pianistih. Že od mladih let aktivno sodeluje na različnih glasbenih festivalih in ciklih po Sloveniji in v tujini. Solistično je nastopil na koncertih v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Litvi, Estoniji, New Yorku, Novi Mehiki, na Japonskem, Kitajskem, Škotskem, Poljskem, Hrvaškem in Slovaškem ter se dodatno izpopolnjeval na seminarjih pri številnih svetovno znanih pianistih.
27-letni Nejc Kamplet je osvojil najvišje – prve nagrade na številnih uglednih mednarodnih klavirskih tekmovanjih: na tekmovanju sklada »Hildegard Maschmann« na Dunaju, na Yamahinem tekmovanju na Dunaju, »Martha Debelli« v Gradcu, »Euregio« v Geilenkirchnu, »Mladi akademisti« v Rimu (in dodatno nagrado EMCY), »Forum per tasti« v Banski Bystrici, »Jurica Murai« v Varaždinu, »Grand prize virtuoso« v Londonu … Na 4. klavirskem tekmovanju Hans von Bülow v Meiningenu je osvojil drugo nagrado in dodatno nagrado za najboljšo interpretacijo dela Ludwiga van Beethovna, sicer pa je druge nagrade prejel še na 16. tekmovanju za mlade pianiste v Ettlingenu, na 9. »Stecher & Horowitz« mednarodnem klavirskem tekmovanju v New Yorku in WPW Panmusica pianističnem tekmovanju na Dunaju.
Z izjemnimi dosežki si je prislužil štipendije Ministrstva za kulturo v Sloveniji ter občin Gradec in Maribor.
Konec novembra ste na Vrhu slovenskega gospodarstva s svojo virtuoznostjo in motivacijskim pogovorom impresionirali gospodarstvenike. Vaše občinstvo je običajno zelo raznoliko. Kako pa ste se počutili med gospodarstveniki, poslovneži, ste začutili »uglašenost« z njimi?
Resnično sem hvaležen za lepo priložnost, da nastopim pred ljudmi, ki so nam lahko vsem vzgled in navdih, saj podobno kot mi umetniki v svojem življenju večino časa posvečajo razvijanju svojih talentov, skrbijo za inovacije in z dobrim upravljanjem gospodarstva za dobrobit tisočerih ljudi. Že takoj, ko sem stopil pred njih, sem začuti pozornost in se počutil sprejetega, kar me je navdalo z veliko mero pozitivne energije in me sprostilo do stanja, v katerem je lahko moj nastop izvrstno uspel, celo boljše od vseh pričakovanj.
V pogovoru ste dejali, da sta tišina in pozornost višek, ki ga pianist doseže pri občinstvu, aplavz pa je bolj zahvala skladatelju za njegova veličastna dela. Ampak zdelo se je, da je bil aplavz na tem dogodku namenjen predvsem vam – vaši virtuoznosti in tudi globokem razmišljanju o glasbi, umetnosti in lepoti. Ste začutili to navdušenje?
To drži, takrat se zgodi »enost« med nastopajočim in občinstvom. Neopisljiv je občutek, ko nekaj sto ljudi diha s tabo in se prepusti toku glasbe; v dvorani se ustvari posebna harmonija oziroma uglašenost, ki jo lahko še dolgo časa podoživljamo in delimo s svetom tudi v preostalih življenjskih situacijah. Morda je bil aplavz namenjen tudi moji sposobnosti z zvoki klavirja (ali pa z besedami) privesti poslušalce do direktnega in iskrenega odnosa med njimi in zunanjim svetom, kar je dandanes precej redko. Kar veliko ljudi se namreč ne sprašuje ravno pogosto po resničnosti stvari in doživljajev. Posledično živijo bolj »v oblakih«, kar potem radi prenesejo na nekoga, kot sem jaz, kar zmeraj postane zabavno! (smeh)
V dvorani Kongresnega centra Brdo pri Kranju ste nastopili prvič. Kakšno prednost ima poznavanje dvorane, da se v njej že počutite domačno? Kako se v različnih okoljih »uglasite« s klavirjem?
Zaradi igranja klavirja sem imel priložnost obiskati že na desetine novih držav in v nekem trenutku sem se začel počutiti domače prav povsod, postal sem svetovljan. Prav vsak oder (ter klavir na njem) je drugačen, po svoje edinstven, se pa z izkušnjami vedno hitreje prilagajam novim pogojem. Najpomembnejša je zmožnost intenzivnega poslušanja, pa tudi telesna sproščenost, spočitost in samoobvladovanje, s čimer mislim na sposobnost ohranjanja pozitivne duševne naravnanosti in dobrega počutja, tudi če so kdaj pogoji za nastop daleč od idealnih (ne-dobro uglašen klavir, ki je neprimerno vzdrževan, ali pa slaba, pridušena akustika). Če se v času nastopa ne bom počutil najboljše, bo to občinstvo takoj začutilo in ga – če ne zavedno, pa na nezavedni ravni – to vsekakor zmotilo.
»Zvoki klavirja so eden mojih prvih spominov v življenju in o tem, da bom pianist, nikoli nisem niti pretirano razmišljal, vse se odvija nekako samo od sebe.«
Ste že kot otrok gojili močno željo, da postanete pianist ali so vas morda zanimala še kakšna druga področja?
Zvoki klavirja so eden mojih prvih spominov v življenju in o tem, da bom pianist, nikoli nisem niti pretirano razmišljal, vse se odvija nekako samo od sebe. Zanimanje mi vzbuja prav vsaka stvar, s katero se soočim, je pa morda razlika pri klavirju, da ne morem biti daljše obdobje brez njega. Že po dveh ali treh dneh brez igranja se počutim čudno, narobe, in nekaj me močno vleče pred tipke. Kot da bi si klavir izbral mene in ne jaz njega! Če ne bi bil pianist, bi verjetno najbolj užival v poklicu nogometaša, pilota ali psihologa.
Slogan Vrha slovenskega gospodarstva je bil Uglašeni v razvoju. Kako pa se ozirate na svoj umetniški razvoj, ki vas je privedel do impresivnih dosežkov? Kakšna »uglašenost« oziroma spodbuda je bila potrebna v okolju – v družini (izhajate iz glasbene družine), v šoli, v družbi?
Biti uspešen zame pomeni čutiti dušno zadovoljstvo in gojiti ljubezen do poklica, ki ga opravljam. To je najpomembnejši dosežek in zelo lepo je, ko vidim, da se na koncertih v večji ali manjši meri prenese tudi na soljudi. Igranje klavirja ni sredstvo za dosego česarkoli, priznanja, statusa ali denarja, temveč je zmeraj samo po sebi že »cilj«. Vse ostalo je postranskega pomena. Najbolj sem hvaležen staršema, ki sta predvsem z vzgledom name prenesla ta občutek muzikalne stabilnosti in mi takorekoč odprla vrata v idealen, blagodejen svet glasbe, hkrati pa dopustila popolno svobodo, da sem se lahko po svoji volji odločil vstopiti vanj. Veliko pripomore lep in obojestransko spodbuden odnos z mlajšim bratom Adamom, ki je prav tako izjemen pianist. Tudi v šolah je bilo zmeraj razumevanje za moje nadpovprečno posvečanje glasbi in profesorji so velikokrat izkazovali še dodatno spoštljivost ter prilagajali svojo strogost ob upoštevanju terminov mojih raznovrstnih obveznosti.
Kakšne pogoje in priložnosti imajo po vaših izkušnjah mladi ljudje v Sloveniji, da lahko sledijo svojim sanjam in razvijajo svoje talente?
V Sloveniji imamo veliko število javnih nižjih glasbenih šol z izjemno zasnovanim teoretičnim in praktičnim sistemom, ki omogoča otrokom prvi stik z glasbo. Žal marsikje občutijo primanjkljaj razpisanih učiteljskih mest, tako da še ni mogoče, da bi prav vsak imel stik z igranjem inštrumenta, kar bi naredilo svet še veliko lepši. Dandanes, ko so meje veliko bolj odprte in informacije lažje krožijo, moramo poskrbeti za še večje sodelovanje med domačimi in tujimi profesorji, za večje število rednih seminarjev (ne le zgolj enkrat ali dvakrat letno). Tako se ne bo več zgodilo, da bi talenti izjemno nadarjenih otrok ostali okrnjeni, ker so ob vpisu v GŠ v najpomembnejšem obdobju prvih 5-6 let prišli v roke določenega pedagoga, ki s svojim pristopom ni znal pravilno razvijati njihovega potenciala. Velik pomen pri razvoju imajo tudi mediji. Ti bi morali širšim množicam ponujati veliko več izobraževalne vsebine o najrazličnejših umetnostih, ki so v primerjavi s športom potisnjene skorajda popolnoma v ozadje.
Kaj po vašem mnenju odlikuje vrhunskega pianista? Kaj je tisto, kar ga loči od povprečnega?
Glasba je po svoje tudi sredstvo sporazumevanja in poleg tehnično brezhibne interpretacije (upoštevanje notnega zapisa, ritma, fraziranja, dinamike, tempa itd.) je za vrhunskega pianista značilna tudi metafizična sposobnost zvoku vdihniti vsebino oziroma pomen. To doseže s tem, da se popolnoma poistoveti z inštrumentom, ki postane le podaljšek telesa, skozi katerega se izražajo večno prisotne ideje. Posledično nagovarja, ustvarja dialog s poslušalci. Tako v duhu prepozna, česa si poslušalci želijo in s tem stopnjuje napetost ter zanimanje, kar botruje k še dodatni živosti zvoka. Hkrati je za opisano semantiko pomembno tudi poznavanje skladateljevega ozadja, v kakšnih situacijah je bil ob nastanku določenega dela, saj smo pianisti v določenem oziru prav predstavniki skladateljev oziroma njihovih idej, ki jim ob vsaki interpretaciji vedno znova vdihujemo življenjskost.
Domnevam, da je v umetnosti nujna svoboda, a hkrati je verjetno pomembna tudi samodisciplina, na primer pri rednih vajah?
Sem v obdobju, v katerem je zabrisano razumevanje tega, kaj točno pomeni izraz svoboda. Opažam, da gre za duševno prijeten občutek, na katerega ima višja sila oziroma Stvarnik veliko večji vpliv kot moj ego. Ta je zgolj podoba, ki si jo v tem življenju skozi družbene procese ustvarjam o sebi. Zares svoboden sem takrat, ko v duhu čutim življenjsko energijo, kako se steka vame in me vodi tudi skozi najbolj vsakodnevna opravila. V tako razumljeni samodisciplini se brez težav počutim svobodno.
»Pravi fenomen je, da lahko na primer isti Chopinov Nokturno zaigra na tisoče različnih pianistov in ne bosta niti dve interpretaciji popolnoma enaki.«
Ključno se mi zdi, da se razvije oblika samodiscipline iz omenjene notranje pobude, da disciplina ni posledica družbene prisile ali represije za celovit osebnostni razvoj nujno potrebnih psiholoških procesov, ki pri veliko ljudeh vodi v travmatizirane doživljaje, tako da marsikdo začuti celo odpor do dejavnosti, ki ga je spočetka tako zelo veselila.
V kakšni meri sta ustvarjalni proces in virtuoznost povezana s pianistovim osebnim značajem, z močjo njegovega čustvenega izražanja?
Ko imaš kot pianist že profesionalno razvito tehniko igranja, ni več zares pomembno, koliko časa in kako vadiš, temveč zgolj kakšen človek oziroma karakter si. Pravi fenomen je, da lahko na primer isti Chopinov Nokturno zaigra na tisoče različnih pianistov in ne bosta niti dve interpretaciji popolnoma enaki. V zvoku in pristopu določenega pianista do igrane skladbe se namreč začutijo prav vsi njegovi duševni procesi in vse njegove izkušnje, zavestne ali podzavestne. Umetnost je posledica ali proizvod življenja in nekdo bo veliko manj prepričljivo poustvaril občutke tragičnosti, milosti, brezupa, hrepenenja, popolne ali pa izgubljene ljubezni, če le-teh še ni izkusil na lastni koži. Pomembna je tudi sposobnost premostitve idej iz duševno-nezavednih območij, kjer prebivajo najbolj fascinantne zamisli, kar doprinese k občutku spontanosti, saj je v nasprotnem primeru interpretacija veliko bolj predvidljiva in posledično dolgočasna.
»Biti uspešen zame pomeni čutiti dušno zadovoljstvo in gojiti ljubezen do poklica, ki ga opravljam.«
Odraščali ste v Mariboru, kjer se precej pozna vpliv medkulturnosti. Na primer, na operne in baletne predstave v Maribor prihajajo tudi avstrijski obiskovalci, na drugi strani je možnost študija na primer v Celovcu ali Gradcu bolj dosegljiva. Kako vi občutite ta vpliv?
V Mariboru imamo čudovito narodno gledališče, v katerega z družino redno zahajamo. V času srednje šole sem opravil sprejemni izpit za pripravniški razred v razredu Zuzane Niederdorfer na Univerzi za glasbo v Gradcu, kar je izjemno pripomoglo pri širjenju mojega razumevanja o tem, kaj vse pomeni igranje klavirja. Prednost odhoda v tujino je tudi bolj direktno spoznavanje novih kultur in posledično zavedanje, kakšen dragulj je domača Slovenija. Hkrati sem lažje navezal mednarodne stike in se priučil tujega jezika.
S svojimi recitali ste že navduševali občinstvo po Evropi, ZDA, na Kitajskem, Japonskem … Nagrade na najbolj prestižnih tekmovanjih vam gotovo odpirajo vrata mnogih koncertnih dvoran. Imate pogoje, da se lahko posvečate le glasbi in vam drugi pomagajo pri organizaciji koncertov, potovanj, pri dogovorih glede nastopov?
Na tekmovanjih zmeraj tekmujem zgolj sam s sabo, z željo po izpopolnjevanju vseh prejšnjih interpretacij. Največja prednost teh dogodkov je možnost igranja v čudovitih, dih jemajočih koncertnih dvoranah. Nastopi so ponavadi posledica študijskih obveznosti, nimam pa nad sabo še nobenega managementa, kar je po eni strani tudi dobro, saj mi dopušča več svobode. Po drugi strani pa imam že toliko koncertov, da včasih komaj sproti uspem reševati vse birokratske zadeve.
»Umetnost je posledica ali proizvod življenja.«
Ob koncu leta se ljudje oziramo na iztekajoče leto in snujemo želje za naprej. Česa si želite na svoji umetniški pa tudi osebnostni poti?
Ti dve poti sta v mojem primeru globoko prepleteni. Najlažje opišem svojo vodilno željo, ki v mojem srcu prebiva že vse odkar vem zase. To je želja po ubranosti; uglašenosti posameznikov v svetu; notranji harmoniji; prepoznavanju raznolikosti; želja po dobronamernosti in dobrosrčnosti med soljudmi – tudi med tistimi, za katere se zdi, da se (še) ne razumejo najbolje. Na koncu pa je tukaj še želja po hvaležnosti za občutek blaženosti ob čudežu življenja, ki se nam iz trenutka v trenutek skrivnostno odvija pred očmi.
Motivacijski nagovor Nejca Kampleta na 18. Vrhu slovenskega gospodarstva
V veliko veselje mi je, da imam priložnost nastopiti ob vašem srečanju. Naprošen sem bil tudi, da pripravim krajši govor oziroma uvod na temo “dobre uglašenosti”. Ker sem bil poklican šele predvčerajšnjim (da zamenjam Alexandra Gandijeva, ki zaradi bolezni žal ne more nastopiti) in ker se nikoli nisem izrazito uril v govorništvu, je ta uvod malo bolj spontano napisan in improvizatorične narave. Veliko lažje in bolj celovito se namreč izražam skozi glasbo in zanimivo je, da je prav zvok klavirja eden mojih prvih spominov v življenju, ko sem še skoraj dojenček pritiskal naključne tipke in poslušal kaj se dogaja v prostoru nekje nad mano… ker kaj pa je sploh glasba in še bolj pomembno, kdaj lahko rečemo, da je “uglašena”?
Med neskončnimi pojavi našega vesolja, ki se zdijo našemu umu včasih tako kaotični, lahko tudi nesmiselni, ki v nas vzbujajo tisto nikoli dokončno odgovorjeno vprašanje “ZAKAJ?, zakaj se mi to ali ono dogaja?«, je v mojem življenju prav glasba tisti odgovor “ZATO”; je pojav, ki se mi kaže kot najbolj smiseln, v katerem zmeraj začutim pomen, neko globljo RESNICO, ki jo zgolj z besedami našega racionalnega uma (ne bom rekel da ne moremo, ampak vsaj v mojem primeru je tako) veliko težje začutimo in spoznamo. In kaj je ta resnica, o kateri govorim?; je občutek popolne, idealne HARMONIJE. To pa je stanje, v katerega smo povzdignjeni in v katerem se zavedamo, da je vse tako, kot mora biti, da je vse IGRA duha, ne glede na to, kako dramatična ali nebeška postane, v kateri naša volja SVOBODNO modificira eno ali drugo; ta harmonija je smiselno in v srcu prijetno stanje NESKONČNOSTI, v katerem torej izgineta iluziji ČASA in PROSTORA, celo občutek lastnega “JAZ-a” se lahko razblini.
Prav “Lepota” (v mojem primeru lepota zvoka) je tisto, kar nas tako prevzame, da pozabimo nase, na naše trenutne potrebe, je tisto, kar vzbuja v nas občutke ljubezni, topline. Resnična lepota (tista, ki se ne dotakne zgolj uma, temveč tudi srca) nas usmerja ter vodi v življenju. “Glasba je govorica srca”, to misel je verjetno že marsikdo slišal, ampak kaj točno pa pomeni? Do razumevanja in spoznanja te misli pridemo zgolj z odprtimi srci (kar mimogrede tako zlahka uspeva otrokom), to pa pomeni, da pristopimo do glasbe (posledično pa tudi do sveta) v pripravljenosti da se nas dotakne, spremeni, izoblikuje naša načela, vzbudi nove asociacije ali stare spomine itd.; da ji torej namenimo pozornost, poslušamo brez vsakršnih predsodkov, celo izklopimo tok vseh naših misli, racionalni um in ego pa postavimo v ozadje… To najlažje dosežemo v tišini, zato je pred vsakim začetkom tudi tišina ključnega pomena. Šele takrat smo glasbi odprli vrata do srca in ustvarili pogoje za “uglašenost”, ki ustvarja prej omenjeno harmonijo. Takrat se zgodi to, kar z besedo lahko imenujemo “čarovnija”, zgodi se popolna uglašenost med “zunanjim” pojavom, ki skozi srce vstopa v naš notranji svet, v našo dušo, ki se je začnemo zavedati z vso intenziteto. Zavedamo se “Enosti vsega kar je”, zavedamo se sovisnosti, neločljive povezanosti našega notranjega stanja z vsemi pojavi zunanjega sveta.
Šele ob tej povezanosti, ko v soljudeh prepoznamo tudi delček svoje duše, se zavedamo odgovornosti naših dejanj in zakaj to, kar povzročamo drugim, na večinoma še nezavednih duhovnih stopnjah, povzročamo tudi sebi. Hkrati pa ob doživljanju resnične in uglašene umetnosti kljub pravkar opisani enosti, celovitosti in povezanosti, paradoksalno začutimo tisto Življenjskost, ki presega naše trenutno stanje duha. Začutimo tisto, kar obstaja tudi izven VSEH pojavov in je samo po sebi smiselno; Ljubeče; in kar usmerja nas umetnike, da ob toliko nesmiselnih in nerazumljivih dejanjih, ki jih na naši dragi Zemlji povzroča človek ujet zgolj v razum, ustvarjamo uglašenost, skladnost in prinašamo smisel za prav vsakogar, ki pride v stik z nami in je na to pripravljen. Zato vas vljudno vabim, da se tudi vi kot poslušalci zavedate svojega doprinosa in vpliva na Lepoto ter uglašenost glasbe (in sveta) in da ob vseh prihajajočih zvokih klavirja, ki jih bomo slišali, le te doživite ter začutite na kar se da umetniški način. Tako boste tudi v srcih spoznali svet, v katerem živimo umetniki.