Shrani za kasnejše branje.
»Trajnostni menedžer mora imeti dovolj visoko funkcijo, da lahko prepreči neumnosti, ali da je lahko jeziček na tehtnici pri odločitvah in usmeritvah v podjetju,« je prepričana Vilma Fece, letošnja dobitnica nagrade GZS – Okoljski trajnostni menedžer za življenjsko delo.
Mateja Jordan; foto: Tadej Kreft
S svojim delom je, kot piše v obrazložitvi, »odpirala vrata in nam kazala pot po okoljskem stebru trajnostnega poslovanja, ko je še velika večina ostalih gledala od daleč in iskala svoje mesto v tem zahtevnem poznavanju in obvladovanju tematike«. Nagrajenka je kmalu po zaposlitvi v Gorenju, že sredi 80. let preteklega stoletja, ustanovila oddelek, ki se je sčasoma razširil na celotno področje varstva okolja ter varnega in zdravega dela. Kot direktorica, pristojna za razvojni in operativni del varstva okolja pri izdelkih in tehnologijah, je uvajala in razvijala različne sisteme vodenja ter skrbela, da niso ostali le na papirju. Svoje poslanstvo ustvarjalnega reševanja okoljskih izzivov je v Gorenju opravljala vse do upokojitve pred štirimi leti. Z besedami »nobena sprememba v tehnološkem procesu se ni smela zgoditi brez soglasja naših služb,« svojo moč najbolje opiše pionirka trajnostnega delovanja, ki je (bila) aktivna tudi kot univerzitetna predavateljica, članica različnih teles s področja varstva okolja, zunanja presojevalka sistemov varstva okolja ter varnega in zdravega dela in avtorica številnih strokovnih člankov ter znanstvenih prispevkov.
Ob prejemu nagrade GZS za življenjsko delo ste dejali, da bi se mnogi vaši kolegi sami oklicali za trajnostne menedžerje in kot lahko razumemo iz vaše izjave, ne čisto upravičeno. Zakaj?
To je povezano z razkorakom med besedami in dejanji nekaterih kolegov in znancev. Pri trajnostnem poslovanju ne moreš gledati samo na eno vejo ali področje, ampak moraš najti kompromis med vsemi akterji. Veliko se govori o trajnosti, sestavljeni iz treh stebrov, ljudje pa pogosto vidijo samo tisto vejo, ki jim je najbliže – recimo okolje, zanemarijo pa na primer ekonomsko-družbeni del, med katere uvrščamo poslovno etiko, pošteno poslovanje, pravice zaposlenih. Po drugi strani pa je povsod po Evropi popularno govoriti o trajnosti, zato bi vsi delali na tem. Ko je treba besede udejanjiti, pa vnema popusti, recimo pri prilagajanju zakonodaji.
Jasno je bilo, da moramo stoodstotno zadostiti zakonodaji in da morajo biti v vse odločitve vključeni vsi zaposleni.
Pa tudi – imamo zakonodajo, ki zelo jasno opredeljuje, kako delovati v podjetjih, zelo malo pa je znanega, kako naj delujejo nevladne organizacije, kje so odgovornosti. Te so zelo jasno definirane za gospodarstvo in obrt, za vse ostale akterje, pomembne za trajnostni razvoj, pa ne. In zato je kar nekaj kolegov, ki se imajo za dobre trajnostne menedžerje, pa to niso; ali temu ne namenjajo dovolj sredstev, ali zamolčijo izpolnjevanje zakonodajnih zahtev, ali pa vidijo samo eno smer delovanja, ki njim najbolj ustreza. O imenih in podjetjih pa seveda ne morem govoriti.
Etika in dobra poslovna praksa pa seveda nista samo stvar zakonodaje in predpisov. Kako ste v podjetju Gorenje sledili temu načelu?
Kultura našega podjetja je bila na vseh področjih zastavljena na načelih trajnostnega razvoja. Vedeli smo, da moramo najprej stoodstotno zadostiti zakonodaji, pa tudi, da morajo biti v vse odločitve vključeni zaposleni – ne samo v matični hiši, pač pa tudi v hčerinskih podjetjih. V odločitve in izvajanje smo zaposlene vključevali s širokim izborom aktivnosti.
Bela tehnika je absolutno podrejena trajnosti, nenazadnje je Evropa med prvimi okoljskimi zahtevami regulirala prav to področje. To je bilo še toliko bolj pomembno, ko smo v skupini Gorenje vključevali tudi okoljske dejavnosti, kot je bilo ravnanje z odpadki, okoljsko projektiranje … Vedeli smo, da zavestno nikoli ne smemo nič zamolčati, saj je vsaka negativna informacija z vseh ostalih področij takoj lahko vplivala na prodajo bele tehnike. Drugače si sploh nismo znali predstavljati našega poslovanja. Imeti moraš fokus, se ga držati in ne smeš sestopati z zastavljene poti. Ker v trenutku, ko zamudiš en korak ali stopiš stran, se to pozna pri razvoju bele tehnike in poziciji, ki jo imaš na trgu.
Če podjetja resnično objavljajo vse podatke, tako kot jih v Gorenju, in so ta dostopna za vsa leta nazaj, potem lahko spremljaš razvoj podjetja.
V Gorenju ste bili eni od pionirjev trajnostnega poročanja v Sloveniji. Zakaj se vam je zdelo to potrebno in kakšen način komunikacije ste izbrali?
Za nas je bil to velik izziv ob vstopu v EU, po drugi strani pa takrat, ko smo se vključili v shemo EMAS. Ta je izrecno zahtevala javno okoljsko poročilo, ki je bilo že takrat zelo strukturirano in koncipirano čisto po načelih trajnostnega razvoja ter celo današnjih zahtevah v zvezi s trajnostnim poročanjem, kjer so specificirana čisto vsa področja trajnosti. Takrat smo izdali prvo okoljsko poročilo v slovenskem in angleškem jeziku za leto 2000, kar je bila osnova za aktivnosti vpisa v evropski register EMAS leta 2004. Gorenje je bilo nominirano za evropsko okoljsko nagrado v kategoriji upravljanja za trajnostni razvoj in bilo nagrajeno z drugim mestom. Bili smo izjemno ponosni, saj je bilo ravno javno dostopno okoljsko poročilo tisto, ki je izkazovalo naš odnos do trajnostnega razvoja.
Pri EMASU ali pa pri sedanjih standardnih trajnostnih poročilih je zelo pomemben tudi revizor tega poročila; neka neodvisna institucija ga mora pregledati in preveriti, ali so vsi navedeni podatki verodostojni, na primer izračuni emisij v zraku, količine odpadkov … Ne moreš zamolčati nekega podatka. Možno je sicer, da pride kdaj do napake, ampak ta ne more biti taka, da bi izkrivila tvoje dobro poslovanje. Ko podjetja poslujejo na tak način, ko resnično objavljajo vse podatke, tako kot smo jih v Gorenju in jih tudi še danes, in so ta dostopna za vsa leta nazaj, potem lahko spremljaš razvoj podjetja. To se nam je zdelo pomembno. Če je strategija zapisana, je ne moreš spreminjati. In če jo, moraš pojasniti, zakaj jo spreminjaš. Širitev trajnostnih poročil v Sloveniji in po svetu razumem kot pošten trend vključevanja vseh akterjev trajnostnega razvoja ter jasno in pošteno komuniciranje z vsemi deležniki.
Kako vi razumete družbeno odgovornost nekega podjetja? Kako se je ta izkazovala v Gorenju?
Največje napore smo vlagali v našo primarno dejavnost proizvodnje gospodinjskih aparatov – v pravočasen razvoj novih aparatov, upoštevanje vseh v Evropi sprejetih načel, v izbiro tudi za uporabnike prijaznih materialov, predvsem pa v to, da je aparate po izteku življenjske dobe mogoče reciklirati in vse surovine ponovno uporabiti. Za zmanjšanje vplivov na okolje smo hkrati naredili ogromno sprememb v tehnoloških procesih. Poseben fokus je bil tudi na informiranju in izobraževanju naših zaposlenih in nato kupcev o novih trendih.
Družbena odgovornost je vezana tudi na lokalno skupnost, s katero smo imeli zelo dober odnos in takšen je tudi danes. Kot največji delodajalec v Šaleški dolini smo se vključili v vse občinske trajnostne projekte. Čeprav to ni bila naša obveza, smo delali tudi meritve vodotoka Paka, saj se nam je zdelo prav, da sodelujemo pri takih raziskavah.
Prebivalci so si lahko enkrat letno ogledali vse naše tehnološke postopke in z nami predebatirali o vplivih in načinu poslovanja. Imeli smo tudi stično točko, kamor so lahko poklicali s pritožbo ali pohvalo. S prebivalci smo komunicirali individualno in zato tudi v 30-letni zgodovini ni bilo večjih težav s someščani, pa čeprav je podjetje sredi mesta. Pomembno je, da smo imeli ves čas odkrit in pošten odnos. Nobenega klica nismo ignorirali. Imeli smo en tak posrečen primer, ko je gospod pripisal hrup z železniške postaje Gorenju, pa smo vseeno opravili vse potrebne meritve.
Nerada poudarjam donacije, ker gre vendarle za marketinški pristop, a Gorenje je še danes največji sponzor skokov v Planici, rokometa, novi lastniki podpirajo tudi nogomet. Podjetje je odkupilo tudi veliko umetniških del in ustvarilo lastno zbirko, izbor teh del pa je na ogled na gradu v Velenju. In seveda ne smem pozabiti niti na izobraževanje in štipendiranje.
Trajnost ni samo varovanje okolja, pač pa vključuje tudi varno in zdravo okolje za zaposlene. Kako se je ta skrb izkazovala v Gorenju?
Združili smo vsa tri področja varnosti, ki morajo biti tesno povezana – varstvo okolja, varno in zdravo delo ter požarno varnost. S kombinacijo vseh treh služb smo imeli povezovalno vlogo in delovno mesto je bilo urejeno tako, da je pokrilo vsa tri področja. Pomembno je, da je podjetje tudi navzven funkcioniralo na tak način.
V vsakem slovenskem gospodinjstvu je bil včasih (in najbrž je še vedno) vsaj en Gorenjev gospodinjski aparat. To predstavlja tudi veliko odgovornost. Zelo ste pazili, da so bili tako človeku kot okolju prijazni.
Jaz upam, da je tako. Če smo z nekim izdelkom zadovoljni, se nanj navežemo in ostanemo zvesti proizvajalcu. Lahko rečem, da so naši proizvodi na vrhunskem nivoju kar se tiče trajnosti, in v času življenjske dobe primerljivi z najbolj priznanimi proizvajalci v svetu.
Trajnostni menedžer ne sme biti samo neka figura v podjetju, imeti mora pozicijo, moč, da lahko spreminja ključne zadeve. Vi ste jo imeli, bili ste tako rekoč del top managementa. Kako vam je to uspevalo?
Zahvala gre takratnemu vodstvu, ki je prepoznalo pomen te funkcije. Ko sem leta 1985 ustanovila oddelek, je vključeval le štiri kolegice; iz njega so potem zrasle službe, ki so pokrivale vse tri varnosti. Ko sem odhajala, nas je bilo že 42. Področje sem vodila kot direktorica osemnajst let in bila del vodstva podjetja. Nobena sprememba v tehnološkem procesu se ni smela zgoditi brez soglasja naših služb, ne investicije ne izbori materiala. Kljub internim zgodbicam o tem, kaj se splača in kaj ne, je pri top managementu vedno prevladalo mnenje: če so ti »tečni okoljaši« tako rekli, potem bo tako.
Čeprav pred 30 leti informacijska podpora ni bila takšna kot danes, smo bili mi vedno seznanjeni z dokumenti, ki se pripravljajo v Evropi. Zato smo se lahko že deset let prej pripravljali na spremembe tehnoloških procesov. In ko se je na parih primerih pokazalo, da so bile naše napovedi pravilne, so nam verjeli in upoštevali vse naše smernice. En primer: naša konkurenca je imela velike težave pri opuščanju fluoriranih hladil, mi pa ne, ker smo že prej vedeli, kaj nas čaka.
Kasneje so bila tudi druga podjetja prisiljena delovati na tak način, saj so ob morebitni prodaji z bankirji prišli tudi specialisti za področja varnosti in preverili, če je to urejeno in če bo treba še kaj investirati. Tudi pri lastninskih spremembah v Gorenju so finančnim pregledom sledila naša področja in ne glede na spremembe v lastniških strukturah nas je vsak revizor pohvalil.
Nobena sprememba v tehnološkem procesu se ni smela zgoditi brez soglasja naših služb, ne investicije ne izbori materiala. Prevladalo je mnenje: če so ti »tečni okoljaši« tako rekli, potem bo tako.
Imeli ste celo tako veliko moč, da ste s strokovno podprtimi argumenti lahko prepovedali uporabo določene surovine. Se spomnite kakšnega primera?
Ko so se začele razprave okrog fluoriranih hladil, smo takoj predlagali, da brez vmesne faze preidemo na druga sredstva. Odločitev je bila sprejeta takoj. Potem je bil primer uporabe kadmija, o katerem se pred 30 leti ni veliko govorilo. Tudi Slovenci smo radi kupovali barvaste štedilnike, ampak emajla brez kadmija v oranžnih niansah ni bilo mogoče narediti. Takrat je bila to revolucionarna odločitev. Vendar, zakaj bi to snov uporabljali, če ni treba, raje kupcu ponudimo drugo barvo. Odločitev je bila pravilna, saj bi kasneje sicer imeli težave, kot jih je imela konkurenca, ki je morala na hitro spreminjati tehnologije in v to veliko vlagati. Takšni primeri stroki dajo moč, da se jo posluša in upošteva.
Imate magisterij s področja varovanja okolja, diplomirali pa ste iz kemijske tehnologije. Je tudi ta druga smer kaj pripomogla k boljšemu razumevanju problematike?
Zagotovo. Kot kemijski tehnolog sem se poleg kemije učila tudi elektro stroke, ker je to sestavni del, zato sem lahko zelo dobro razumela tehnološke procese pri nas. Zame zato ena pumpa – črpalka ni bila noben bavbav. Razumela sem delovanje čistilne naprave, kombinacija strojništva in kemije mi je bila domača. Verjetno sem zato lažje delala. Poleg tega sem imela zelo dober tim sodelavcev iz različnih strok, od kemika do ljudi s področja strojništva. Ko smo preverjali neko tehnologijo ali pa izbirali materiale, nam je kombinacija znanj omogočala pravo izbiro.
Postavili ste dobre temelje trajnostnega razvoja v Gorenju. Kako gledate na svoje nekdanje podjetje danes? Kako se uveljavljena načela upoštevajo pod novimi lastniki?
Pošteno povedano: ob svojem odhodu, ko so moje delovno mesto ukinili in ga nadomestili z neko drugo funkcijo, sem imela občutek, da se malo pozablja na te temelje. Vidim pa, da se v zadnjem letu spet zelo veliko dela na različnih trajnostnih projektih v Sloveniji in širše po Evropi in to me zelo veseli. Zdi se mi, da se tisto, kar smo postavljali, v podjetju ohranja in da bo šlo v pravo smer.
Zanimivo je, da danes v EU posebej izpostavljajo borzo odpadkov, GZS pa jo je imela že pred 30 leti.
Prišlo je tudi do velikega generacijskega premika. Ko gre kar naenkrat deset, petnajst ljudi z našega področja v pokoj ali zapusti podjetje, za nekaj časa zmanjka znanja in volje. Ker pa so se mladi z nami učili, znajo spet obrniti dogajanje v pravo smer. Pa tudi na korono, ki je bila vmes, ne smemo pozabiti. Zdaj so se zadeve stabilizirale in trajnost je, kolikor spremljam dogajanje v podjetju, spet v ospredju.
»Ali je trajnostni menedžer kader prihodnosti?«, to vprašanje je bilo izpostavljeno na okrogli mizi ob Okoljskem dnevu. Kako vi odgovarjate nanj?
Jaz absolutno trdim, da je. Trajnostni menedžer ima v podjetju vlogo močne koordinacije med vsemi službami, ki vplivajo na trajnostni razvoj. In človek na tem položaju mora imeti to delo rad. Vedno ga morajo zanimati novosti in usmeritve, pa ne samo na njegovem področju, konkretno v beli tehniki, ampak generalno. Imeti mora pošten odnos in podjetju mora želeti dobro.
Tak človek mora imeti tudi dovolj visoko funkcijo, da lahko prepreči neumnosti, ali da je lahko jeziček na tehtnici pri odločitvah in usmeritvah. Ponekod imajo tudi ekipo za trajnostni razvoj, kar je tudi prav, ampak voditi jo mora nekdo, ki ima izvrševalno moč. Če je ta samo na papirju, je premalo.
Kako vidite sedanjost in prihodnost razvoja odnosa do okolja v gospodarstvu in družbi, tudi odnos menedžmenta do te plati družbene odgovornosti?
V Gorenju smo bili na tem področju res pionirji. Večja slovenska podjetja so sledila zahtevam trajnostnega razvoja in formirala službe ter postavila vodje teh služb oz. področij. Zelo pomembni pa so sodelavci, različnih poklicnih profilov, da je delo celotnega tima uspešno. Na tem mestu bi se še enkrat želela zahvaliti sodelavcem, s katerimi smo uspešno tlakovali pot v trajnostni razvoj podjetja. Zahvala tudi GZS, ki je slovensko industrijo povezovala in podpirala v naših usmeritvah in odločitvah. GZS je bila vseskozi vez med nami in državno upravo. Zanimivo je, da danes v EU posebej izpostavljajo borzo odpadkov, GZS pa jo je imela že pred 30 leti.
Kaj pa v prihodnje? Kot družba se zavedamo, da je naša obveza upravljati Zemljo na način, da bodo tudi naši zanamci lahko živeli v sprejemljivem okolju, brez nevarnosti za njihovo zdravje. Prepričana sem, da večina slovenske industrije temu sledi. Žal so izjeme v manjšem obsegu vedno prisotne. Če podjetja ne bodo delovala v smeri trajnostnega razvoja, bodo imela velike težave, ali pa bodo celo prisiljena ukiniti svoje poslovanje.
Vloga trajnostnega menedžerja v podjetju je močna koordinacija med vsemi službami, ki vplivajo na trajnostni razvoj. In človek na tem položaju mora imeti to delo rad.
Večkrat slišimo trditev: trajnost je način življenja. Kako se to odraža v vašem osebnem življenju?
Zdi se mi, da živim čisto po teh načelih. Ko opremljamo dom, poiščemo tisto, kar je na trgu najbolj trajnostnega. Če zamenjamo hladilnik, kupimo tistega z najmanjšo porabo energije in tako naprej. Ne spomnim se, da bi v našem gospodinjstvu kdaj zavrgli hrano. Skuhamo in če ne pojemo za kosilo, pojemo zvečer ali damo v skrinjo. Nikoli nismo super moderno oblečeni, ker ni potrebe. Moja službena oblačila so bila vedno bolj formalna in nevpadljiva, pa sem jih popestrila s kakšno ruto ali drugim dodatkom in tako sem bila lahko v kostimu večkrat na odru, ne da bi si vsak zapomnil, da sem ga imela že prejšnjikrat. Že dolga leta dopustujemo v kampu in uživamo v naravi; radi potujemo, tudi v neokrnjene dele sveta, kjer vidimo, da je mogoče živeti tudi na drugačen način. Z leti imam sama vse manjše potrebe, pa tudi otroke in vnuke vzgajam v tem duhu.