Shrani za kasnejše branje.
Inovacijsko središče Lakeside Labs na avstrijskem Koroškem je ena redkih raziskovalnih organizacij, ki izvajajo teste na terenu, razlaga izvršna direktorica Claudia Prüggler.
Darja Kocbek, foto: Tadej Kreft
Na avstrijskem Koroškem imajo več inovacijskih središč, ki podjetjem omogočajo neposreden stik z raziskovalnimi institucijami in drugimi tehnološkimi organizacijami. Eno od njih je Lakeside Labs, ki je inovacijsko središče za podjetja na področju umetne inteligence, programske opreme, tehnologij 5G in izobraževalnih inovacij. Ustanovljeno je bilo leta 2008 na pobudo Koroškega sklada za spodbujanje gospodarstva (KWF) in koroške deželne vlade. »Financirani smo bili kot povezava med Univerzo v Celovcu in podjetji, podjetji v Lakeside Science & Technology Parku tukaj v Celovcu in celotni Koroški,« pojasnjuje izvršna direktorica Lakeside Labs Claudia Prüggler.
Kaj je Univerza v Celovcu pridobila z Lakeside Labs?
V preteklosti Univerza v Celovcu ni imela tehnične fakultete. Začeli so z informatiko, vendar ni bilo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) ali mobilnosti. Zato je KWF ustanovil šest donacijskih profesur. S tem je bila v Celovcu ustanovljena tehnična fakulteta. Da bi te profesure naredili bolj vidne, je KWF ustanovil Lakeside Labs. Tako lahko uveljavljeni inštituti sodelujejo pri skupnih projektih z industrijo in novimi profesorji.
Kdo zagotavlja sredstva za vaše raziskave?
V prvih letih je financiranje zagotavljal Evropski sklad za raziskave in razvoj. Lakeside Labs je bil torej le upravljavska platforma za izvajanje raziskav na Univerzi v Celovcu, za prenos znanja, za odnose z javnostmi in za vse organizacijske zadeve. Bili smo vmesnik med organizacijami, ki so zagotavljale sredstva, in univerzo, pripravljali smo projekte, finančna poročila in upravljali vse revizije. Raziskovalci na Univerzi v Celovcu so se lahko osredotočili na raziskave. Leta 2012 smo ta model spremenili. Ker Evropska komisija v projektih, ki jih financira, ni več želela projektnih pisarn, smo začeli raziskave izvajati sami.
V Lakeside Labs lahko uveljavljeni inštituti sodelujejo pri skupnih projektih z industrijo in novimi profesorji.
Kaj konkretno ste spremenili, da bi izpolnili zahtevo Evropske komisije?
Začeli smo zaposlovati raziskovalce v Lakeside Labs. To je bila zmagovita rešitev za vse, saj smo imeli izkušene raziskovalce z Univerze v Celovcu, ki niso mogli podaljšati pogodbe z univerzo. Prišli so k nam, da bi ohranili in shranili znanje tukaj v Lakeside Labs. Bili smo edina kontaktna točka, ki je razumela potrebe industrije in sodelovala z univerzo. Univerza je bila vedno partnerica v naših projektih, vendar smo bili mi tisti, ki smo jih koordinirali. V sedanjem modelu imamo v našem podjetju nekaj izkušenih raziskovalcev, ki so nosilci znanja in novi raziskovalci jih lahko vprašajo, kaj delamo, kako to delamo in kje lahko najdejo informacije. Običajno se na univerzah učiš samo iz člankov izkušenih raziskovalcev. Traja kar dolgo, preden se novi raziskovalec vživi v temo. V Lakeside Labs poteka to veliko hitreje.
Raziskovalci na Lakeside Labs so že leta 2008 začeli raziskovati drone in komunikacijske sodelujoče drone. Kakšen je bil razlog za to odločitev?
Novi profesorji so iskali nekaj novega, kar bi jih vse povezovalo. Leta 2008 skoraj nihče ni delal z droni. Na univerzi so obstajale uveljavljene tradicionalne študije in nova profesorska mesta. Vprašanje je bilo, kako bi lahko sodelovali. Skupaj so šli na bowling in razmišljali, kaj bi lahko počeli skupaj, kar bi jih vse zanimalo in zagotovilo dovolj raziskovalnih vprašanj. Tako so prišli do dronov. En sam dron ni zelo zanimiv za raziskave, zato so se odločili za roj dronov.
Kaj je posebnost Lakeside Labs, ko govorimo o dronih?
Smo ena redkih raziskovalnih organizacij, ki izvajajo teste na terenu. Večina drugih inštitutov izvaja samo simulacije. Najprej izvedemo simulacije, nato pa gremo na teren in v prostorih Lakeside Lab Technology Parka preizkusimo, kako deluje v praksi. V resničnem svetu se srečujete z novimi pristopi in novimi raziskovalnimi vprašanji, o katerih prej niti ne razmišljate. To je nekaj, v čemer smo zelo dobri. Gremo ven, da stvari preizkusimo, nato se vrnemo v laboratorije, da opravimo nove raziskave. Mikrodroni so bili precej dragi. Na začetku je eden stal 20.000 evrov, zdaj pa tisti, ki jih uporabljamo za raziskave, stanejo okoli 2500–3000 evrov. To je precej manj, vendar če imaš 5 ali več dronov, je to precej denarja. Če želite raziskovati in testirati roj, potrebujete do 100 ali 200 dronov. Zato smo ustvarili platformo, na kateri lahko uporabljamo obstoječe prave drone in jih simuliramo z več droni, da povečamo število. To pomeni, da lahko zunaj opravljamo testiranja s 3 do 5 droni, nato pa s simulacijo pokažemo, kako zadeva deluje s 100 ali 200 droni. Na lokaciji imamo tudi notranjo dvorano Univerze v Celovcu, kjer lahko prav tako opravljamo testiranja, kmalu pa bomo dobili tudi zunanjo dvorano za drone. Odprla jo bo Univerza v Celovcu.
V Lakeside Labs raziskav rojev verjetno ne opravljate samo za drone oziroma z droni?
Raziskujemo inteligenco rojev tudi za optimizacijo proizvodnje, logističnih procesov, rešitev na robu oblaka, s pomočjo inteligence rojev optimiziramo celo energetska omrežja. Tukaj poteka veliko različnih raziskav, vse je medsebojno povezano in lahko najdemo številne sinergije. V prihodnosti se bomo usmerili na področje odpornosti in načrtujemo ustanovitev središča odličnosti za odpornost kritične infrastrukture.
Naše raziskave so pokazale, da je mogoče izdelke proizvajati trikrat hitreje z rojsko optimiziranimi procesi kot s centralizirano optimizacijo.
Danes veliko slišimo o umetni inteligenci (UI), skoraj nič pa o inteligenci rojev. Kakšna je razlika med njima?
Za UI potrebujete veliko podatkov in veliko prostora za shranjevanje, ogromno zmogljivost za izračune in usposabljanje. Inteligenca rojev je navdihnjena z biologijo. To pomeni, da nas navdihujejo roji čebel, jate rib, trop volkov. Algoritmi so prevzeti iz bioloških raziskav, mi jih samo uporabljamo. Ko imamo raziskovalni problem, poskušamo ugotoviti, kateri algoritem je najboljši za njegovo rešitev. Ko smo optimizirali proizvodni proces pri Infineon Technologies, proizvajalcu polprevodnikov, smo ugotovili, da so najboljši algoritmi živali, ki iščejo hrano. Lahko si to predstavljate takole: izdelki so mravlje, ki optimizirajo svoje poti do hrane. Stroji se obravnavajo kot vir hrane in privabljajo izdelke. Infineon Technologies ima več kot 1800 izdelkov, ki se obdelujejo v več različnih strojih. To pomeni 10.000 serij na dan. Naše raziskave so pokazale, da je mogoče izdelke proizvajati trikrat hitreje z rojsko optimiziranimi procesi kot s centralizirano optimizacijo. V sodelovanju s podjetjem Kelag Electricity na Koroškem izvajamo projekt za polnjenje električnih avtomobilov. Tudi Infineon sodeluje v tem projektu. Cilj je, da njihovi zaposleni lahko polnijo svoje električne avtomobile po najnižji možni ceni z uporabo čim bolj zelene energije (na primer iz fotovoltaike). S kombinacijo umetne inteligence in inteligence rojev želimo ugotoviti, koliko inteligence morajo imeti polnilne postaje in koliko inteligence potrebujejo avtomobili, da najdejo najboljšo polnilno postajo. Projekt smo šele začeli izvajati in smo zelo radovedni, kakšen bo njegov izid.
Na katere projekte ste najbolj ponosni?
Nekaj projektov smo izvedli skupaj z Airbusom, kjer smo raziskovali, kako zmanjšati količino kablov v letalih za zabavni program v kabini. Pred projektom nisem vedela, koliko ti kabli tehtajo. Če lahko zmanjšate njihovo težo, lahko zmanjšate porabo goriva. Prav tako sem zelo ponosna, da izvajamo projekte z droni v okviru varnostnih programov ter tudi z droni za iskanje in reševanje ali za odkrivanje min.
Kako izbirate raziskovalce, ki jih zaposlite, kako izbirate raziskovalne projekte?
Za raziskovalne projekte imamo običajno partnerje. V Lakeside Labs se odločimo, koga naj zaposlimo, kakšen naj bo profil, nato pa poiščemo ljudi. Če izvajamo projekte z Univerzo v Celovcu, poskrbimo, da je to skupna odločitev, kar pomeni, da so v postopek zaposlovanja vključeni tudi profesorji na univerzi. Ugotovili smo, da so mreže veliko boljše za iskanje ljudi, ki jih potrebujemo, kot oglasi v časopisih, ker iščemo ljudi z zelo specifičnim strokovnim znanjem. Obračamo se na mreže profesorjev v Evropi in prek njih dobimo res dobre kandidate. Dobra platforma za iskanje dobrih raziskovalcev je tudi LinkedIn. Dobra možnost je prav tako obiskovanje konferenc, magistrskim študentom Univerze v Celovcu pa ponujamo možnost, da med študijem delajo pri nas ali pri nas opravijo doktorat.
Ali imate v Lakeside Labs tudi raziskovalce ali partnerje iz Slovenije, saj smo sosedi?
Do zdaj še nismo imeli nobenega raziskovalca iz Slovenije. V preteklosti smo sodelovali z Inštitutom Jožef Stefan na področju prenosa tehnologije. Vendar pa je naš raziskovalni fokus precej oddaljen od Inštituta Jožef Stefan. Imamo nekaj projektov EU z Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru. Bila sem na kongresu o inovacijah v Kranju, kjer sem dobila veliko pozitivnih odzivov od ljudi. Zanimali so se za naše delo. Počakajmo, da vidimo, kaj bo to prineslo.
Če sodelujete z raziskovalno ustanovo, lahko prihranite energijo za prvi del in se v celoti soredotočite na zadnji korak do trga.
Kje vidite razloge, da še noben raziskovalec iz Slovenije ni prišel delat k vam v Lakeside Labs?
Ovira je financiranje. Ni skupne platforme za financiranje za Avstrijo in Slovenijo. V Avstriji imamo Avstrijski znanstveni sklad (FWF), imamo nacionalno organizacijo za financiranje raziskav na Dunaju (FFG) in imamo KWF na Koroškem. Ugotovila sem, da programi, kot je Interreg, niso resnično osredotočeni na tehnične raziskave, ampak so bolj namenjeni sodelovanju ali vzpostavljanju mrež. Tako lahko sodelujemo le pri projektih, ki jih financira Evropska komisija, to so na primer projekti programa Obzorje Evropa. Da bi dobili te projekte, je najprej potrebno veliko dela, uspešnost pa je precej nizka (< 10 odstotkov). Mnoga podjetja se ne želijo ukvarjati s tem. To imenujemo prazni kilometri, ker včasih delaš pol leta, veš, da imaš res dober predlog, nato pa izmed 100 predloženih projektov izberejo le pet. To je zapravljanje denarja in virov. To je največja ovira, s katero se srečujemo. V preteklosti je bilo v Avstriji več dvostranskih programov Avstrijske agencije za spodbujanje raziskav (FFG), verjetno tudi s Slovenijo. Oba partnerja sta financirali njuni nacionalni organizaciji za financiranje. V zadnjih treh, štirih letih nisem videla nobenega takšnega programa sodelovanja. Če so obstajali, niso bili pravilno promovirani.
Bi bila po vašem mnenju rešitev za financiranje dvostranskih projektov s Slovenijo privabitev zasebnih partnerjev?
Podjetja, ki so pripravljena plačati za raziskave, so odlična. Vendar obstajajo nekatere ovire. Če želite biti resnično odlična raziskovalna ustanova, ki privablja ljudi z doktorati in izjemnimi raziskovalnimi dosežki, običajno potrebujete javna sredstva. Po eni strani doktorski študenti potrebujejo in želijo objavljati, želijo biti vidni na konferencah. Industrijski partnerji pa želijo izdelke, ne želijo, da bi bili njihovi raziskovalni dosežki javno objavljeni. To je včasih protislovje. Ko sodelujete s podjetji, kot smo na primer mi sodelovali z Airbusom, prejmete delovno naročilo, oni vam plačajo, vendar se pojavi tudi vprašanje odgovornosti. Raziskovalne organizacije se s tem pogosto ne morejo dobro spoprijeti, podjetja pa to vedo. Takšne pogodbe so za raziskovalno organizacijo precej tvegane. Poleg tega rezultat, ki ga dostavite, ni izdelek, ki je pripravljen za trg. Če bi ustvarili več izdelkov, ki so pripravljeni za trg, bi se stopnja financiranja zmanjšala. Zato v podjetju običajno nimamo ustreznih ljudi za izdelavo takšnih izdelkov. Včasih najamemo programerje, ki so sposobni prevzeti pogodbeno delo za industrijo. Ti ljudje niso zainteresirani za objave, vendar so pripravljeni sprejeti željo industrije za razvoj prototipa. Toda tudi tu ne govorimo o prototipu, ki bi ga bilo mogoče serijsko proizvajati. Izdelki, pridobljeni iz raziskovalnih organizacij, morajo še narediti zadnji korak do trga. Podjetja včasih pomislijo: »No, če je tako, bomo to naredili sami.« To ni pravi pristop. Če sodelujete z raziskovalno ustanovo, lahko prihranite energijo za prvi del in se v celoti osredotočite na zadnji korak. Večja podjetja že poznajo prednosti sodelovanja z raziskovalnimi ustanovami in jih obsežno izkoriščajo. To pa ne velja za mala in srednja podjetja (MSP). Na Koroškem in v Sloveniji je veliko več MSP kot velikih podjetij. MSP pa nimajo enakega dostopa do finančnih virov kot velika podjetja.
