FB

V primeru lanskoletnih poplav je učenje na napakah izredno drago in boleče

Avg 1, 2024 | Intervju

LoadingShrani za kasnejše branje.

S preudarnim umeščanjem in gradnjo na poplavnih področjih bi se v preteklosti lahko marsičemu izognili. Po toči zvoniti je sicer res prepozno, a lahko katastrofalne posledice naravnih ujm v prihodnje vendarle ublažimo.

Žiga Kariž, foto: Barbara Reya

Lanske ujme so povzročile veliko opustošenje. Država je škodo ocenila na 10 milijard evrov, toliko naj bi znašali stroški celotne obnove. O izzivih, ki jih je pred gradbeno stroko postavila vremenska katastrofa, smo se pogovarjali z Rokom Cajzkom, direktorjem podjetja GIC Gradnje.

V Sloveniji so lansko poletje zaznamovale hude vremenske ujme. Uničeno je bilo veliko infrastrukture, pojavljali so se plazovi, struge posameznih rek so bile uničene ali spremenjene. Kaj tako obsežni dogodki pomenijo za gradbeno panogo?

Hude vremenske ujme, ki so prizadele Slovenijo, zagotovo predstavljajo resen izziv za gradbeno panogo in inženirsko stroko, predvsem pa za seboj puščajo veliko gospodarsko škodo. Na eni strani moramo razmišljati z vidika trajnostnega načrtovanja, kakovosti izvedbe in umeščanja, da se v bodoče – kolikor je le možno – izognemo katastrofalnim posledicam oziroma ublažimo vplive poplav. Na drugi strani pa so se pojavile velike potrebe po hitri in obsežni obnovi infrastrukture in implementaciji novih rešitev.

Pomembno je, da ne bi pod predpostavko vlaganja v protipoplavne ukrepe in sanacijo zaustavljali drugega dela gradbenega sektorja, torej, da ne bi zanemarili vseh drugih segmentov, od cest, ostale infrastrukture, bolnišnic, dolgotrajne oskrbe …
Ko se delajo analize takih dogodkov, se govori tudi o tem, kaj bi morali v preteklosti storiti bolje, da škoda ne bi bila tako velika. Kakšno je vaše mnenje o tem? Bi se dalo del lanske škode preprečiti?

Stari rek pravi, da se iz napak učimo. In v primeru lanskoletnih poplav je učenje na teh napakah izredno drago in boleče. Prepričan pa sem, da bi se lahko s preudarnim umeščanjem in gradnjo na poplavnih področjih v preteklosti marsičemu izognili. Del odgovora gre iskati morda tudi v tem, da so lokalne samouprave v želji po napredku in razvoju v precejšnji meri odgovorne za zatečeno stanje. Skozi leta je bila potreba po uzurpaciji oziroma širitvah neizbežna in zagotovo je kakšen prostorski plan ali kakšna gradnja na območju, ki ni primerno ali ustrezno pripravljeno. Ne glede na vse pa so poplave naravni pojav, ki jih tudi z upoštevanjem številnih vidikov v celoti ne moremo preprečiti.

Kako ste vi sodelovali, sodelujete ali boste sodelovali pri sanaciji škode, ki je nastala?

V našem podjetju smo se na prošnje po pomoči odzvali nemudoma, ko je bilo to možno. Pomagali smo svojim poslovnim partnerjem na prizadetih območjih, prispevali smo sredstva in se vključevali v prostovoljna dela. Takoj, ko so bili pripravljeni in objavljeni razpisi za razna dela, smo se seveda kot izvajalci aktivno vključevali s prijavami za izvajanje projektov sanacije škode. Trenutno pa sodelujemo predvsem pri izgradnji in rekonstrukciji infrastrukturnih objektov in plazov.

Leto po poplavah se že vidi, kako stvari potekajo in kako bodo potekale tudi v prihodnje. Kakšna je vaša ocena? Kakšno je sodelovanje med državo, lokalnimi skupnostmi, stroko in izvajalci?

Narejeno je bilo ogromno pomembnega dela. Ko pogledamo nazaj, je po skoraj letu dni še bolj jasno, kako izjemno velik je bil obseg poplav in kako zelo težko je bilo v tem kratkem času načrtovati, nadzorovati in voditi vsa napadna mesta oziroma projekte. Lahko rečem, da je v določenih segmentih država odločilno pripomogla, sploh s hitro akcijo ukrepov pomoči gospodarstvu in ti ukrepi so se, vsaj po besedah tamkajšnjih podjetnikov in gospodarske zbornice, izkazali kot učinkoviti. Je pa dejstvo, da bi se vedno lahko naredilo še kaj več. Sedaj je od poplav preteklo skoraj 11 mesecev in možnosti za izboljšave in napredek je še kar nekaj. Verjamem, da če bi se poplave v takšnem obsegu še kdaj ponovile, bi bili bolje pripravljeni in organizirani. Je pa pri tovrstnih nesrečah vedno prisoten element presenečenja, zaradi česar je težko vse narediti popolno.

Žal gradbena panoga kot taka nima niti direktorata za graditeljstvo, kaj šele resornega ministrstva.
Ljudje nekako pričakujejo, da bodo dela potekala izredno hitro. Kako vi ocenjujete dosežen napredek pri zastavljenih projektih?

Največja prepreka so zagotovo birokratske ovire. Na eni strani imamo izjemno zapletenost zakonodaje, na drugi strani pa se pri gradbenih projektih že leta spopadamo z razpršeno odgovornostjo in velikim številom udeležencev v postopkih. Pri umeščanju v prostor in kasneje pri upravnih postopkih potrebujemo celo kopico mnenj, soglasij in dokumentov. Tudi civilne iniciative dobivajo v naši državi vedno večji pomen, kjer je uveljavljanje pravic stranskih udeležencev težko obvladljiv fenomen. Na ta način je težko krmariti pri uresničevanju vizij in strategij v neskončno demokratični družbi. Slednje se občuti tudi pri sanaciji posledic ujme. Menim, da bi morali intenzivno delati na debirokratizaciji in poenostavitvi postopkov. Samo za primerjavo: pred časom smo lahko zasledili, da v Singapurju za izdajo gradbenega dovoljenja potrebujejo manj kot 30 dni, medtem ko je v Sloveniji po podatkih ankete Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) za to v povprečju potrebnih skoraj šest mesecev oziroma 178 dni. Verjetno pa vsi poznamo kakšne primere iz »prve roke«, da lahko postopek traja še bistveno dlje. Ljudje si težko predstavljajo, da lahko čakaš na gradbeno dovoljenje tudi po leto dni ali več. Sama gradnja oziroma tehnična izvedba je običajno bolj predvidljiva in sorazmerno hitra.

Vaše podjetje v manjši meri sodeluje tudi pri vzdrževanju vodotokov. Tudi po lanski ujmi s poplavnih območij prihajajo novice, da sanacija poteka prepočasi. Kako vi ocenjujete napredek na tem področju?

Mi pri sanaciji vodotokov ne sodelujemo, zato težko komentiram omenjeno področje.

Dejstvo je, da so koncesionarji, ki skrbijo za urejanje vodotokov, razpeti med pravilniki, med območji, ki jih vzdržujejo in tudi med velikim nihanjem sredstev, ki jih je država namenjala za vzdrževanje. Lahko tudi rečem, da na teh področjih premalokrat upoštevamo stroko. Za gradbeništvo velja stereotip, da je to poljudna znanost, o kateri lahko sodi vsak. In del odgovora je zagotovo v tem, da je bilo na področju premalo sistematičnosti, reda in nadzora. Dober primer je zagotovo mestno jedro Celja, kjer so že bili izvedeni protipoplavni ukrepi, ki so bili ustrezno narejeni in so preprečili katastrofo, medtem pa je zgornji del reke Savinje bregove prestopil na več mestih in naredil ogromno škodo. Zgolj samo vzdrževanje vodotokov verjetno ne bi vsega rešilo, bi pa pripomoglo pri omilitvi uničujočih posledic.

Zeleni prehod na eni strani ustvarja nove priložnosti, na drugi pa daje občutek nižanja konkurenčnosti v primerjavi s posameznimi državami izven EU.
So pa taka obsežna dela, ki se obetajo zdaj oziroma so se pričela takoj po poplavah in se bodo nadaljevala še naslednjih nekaj let, tudi poslovna priložnost.

Zagotovo. Vsaka novost ali pa sprememba na trgu je priložnost. Za naše podjetje, ki se prvenstveno ukvarja z visoko gradnjo, mogoče nekoliko manj, za podjetja s koncesijsko dejavnostjo, ki skrbijo za vzdrževanje in obnovo, pa precej večja. Sami se vključujemo v premostitvene objekte in sanacije plazov, torej v to, kar obvladamo. Dejstvo je, da sam obseg del za gradbeno panogo ni tako problematičen kot kontinuiteta projektov, ki se odvijajo. V gradbeništvu se moramo namreč izogibati velikim nihanjem obsega naročil. Vsi se še dobro spomnimo zadnje finančne krize, ki je z varčevanjem in ustavljanjem javnih investicij povzročila kolaps gradbene panoge. Prepričan sem, da je treba upoštevati zlato investicijsko pravilo, ki ga je leta 2017 predlagala Gospodarska zbornica in predlaga enakomerno dinamiko državnih investicij, kar omogoča tako državi kot gradbincem načrtovanje virov za nekaj let vnaprej. Slednje je ključno za ohranjanje razvoja gradbene panoge. Pomembno pa je, da ne bi pod predpostavko vlaganja v protipoplavne ukrepe in sanacijo zaustavljali drugega dela gradbenega sektorja, torej, da ne bi zanemarili vseh drugih segmentov, od cest, ostale infrastrukture, bolnišnic, dolgotrajne oskrbe … Občutek imam, da se ta pojav ponekod že kaže in te pasti bi se morali zelo dobro zavedati in se je izogibati.

Kdo pa bi moral biti tisti, ki bi to uskladil? Kdo bo reguliral, da ne pride do prevelikih vrhov in potem velikih padcev?

V gradbeni panogi si zelo želimo odgovornega sogovornika. Žal pa gradbena panoga kot taka nima niti direktorata za graditeljstvo, kaj šele resornega ministrstva. Ključna je torej sprememba na omenjenem področju, vsaj z ustanovitvijo direktorata, ki bi skrbel za panogo in upošteval zakonitosti proticikličnega delovanja. Poleg slednjega pa imamo v panogi še veliko drugih izzivov, od kadrovskih, referenčnih, zakonodajnih, ki bi jih bilo treba sistematično in učinkovito naslavljati.

Videti je, da ekstremni vremenski dogodki postajajo del našega vsakdana. Kako se jim mora prilagoditi gradbena panoga?

Prilagajanje gradbene panoge je neizbežno in zahteva celovit, interdisciplinaren pristop, ki združuje različne strokovnjake. Ključno je, da okrepimo »inženirsko zavest« in povrnemo stroki mesto v družbi, ki ji pripada.

Čakajo nas pomembne odločitve za določitev prioritet, na katerih bomo delali. Videli smo, da zeleni prehod na eni strani ustvarja nove priložnosti, na drugi pa daje občutek nižanja konkurenčnosti v primerjavi s posameznimi državami izven EU. Paziti moramo, da ne bomo v iskanju hitrih rešitev zahajali v investicije ali ukrepe, katerih rezultat bo ravno obraten, ko bomo za veliko denarja pridelali malo učinkov.

Gradimo inovacijsko-razvojni laboratorij in demonstracijski center trajnostne gradnje, ki bo pod eno streho povezoval verige vrednosti v gradbeni panogi.
Nedavno smo lahko zasledili, da naj bi se morali zaradi podnebnih sprememb celo odpovedati asfaltu kot enemu izmed glavnih gradbenih materialov, ker ni odporen na vročino. Se lahko res zaradi podnebnih sprememb od določenih materialov kar poslovimo?

Gradbena panoga se nenehno prilagaja potrebam na trgu in z razvojem novih materialov se odpirajo številne nove možnosti. Dejstvo je, da se uporabi določenih gradbenih materialov, tudi asfalta, v kratkem časovnem planu ne moremo izogniti, saj imajo poleg nekaterih pomanjkljivosti tudi številne koristne lastnosti. Je pa res, da je predvsem na področju urbanih središč zelo veliko tendenc po zniževanju temperatur in trajnostni uporabi ali pa nadomestku asfaltov in zagotovo imajo določeni drugi materiali, tako kot tudi beton ali pa reciklirani bitumni z določenimi dodatki, določene prednosti pri zniževanju temperatur. Tudi sami že sodelujemo s fakultetama v Osijeku in Reki pri razvoju asfalta, ki je narejen iz reciklirane gume, kar lahko pozitivno vpliva na trajnost in vzdržnost voziščnih površin, saj znižuje raven površinskih razpok.

Stroki moramo povrniti mesto v družbi, ki ji pripada.
Vi pri gradnji že uporabljate materiale, ki so bolj odporni na podnebne spremembe?

Ravno s tem namenom smo položili temeljni kamen za prvi mednarodni center trajnostne gradnje v Sloveniji. Gradimo inovacijsko-razvojni laboratorij in demonstracijski center trajnostne gradnje, ki bo pod eno streho povezoval verige vrednosti v gradbeni panogi. Želimo povezati financerje, naročnike, načrtovalce, dobavitelje, celotno gradbeno industrijo in tudi izvajalce, na drugi strani pa vključiti ključne raziskovalne in izobraževalne inštitucije, vse z namenom razvoja trajnostnih rešitev na področju gradbene panoge. Tudi Evropa je oblikovala tako imenovane »levels-e« in vsaka izmed držav članic mora oblikovati kriterije trajnostne gradnje. Mi pri našem projektu sodelujemo z Gradbenim inštitutom ZRMK in Zavodom za gradbeništvo Slovenije (ZAG), s katerima oblikujemo kriterije trajnostne gradnje in od skupnega projekta si veliko obetamo.

Oglaševanje
Copy link