Shrani za kasnejše branje.
V Sloveniji težko govorimo o kakovostni lesnopredelovalni verigi. Za številne predelovalce lesa predstavljajo visoki stroški tehnoloških inovacij velik finančni zalogaj.
Darja Kocbek
Lesnopredelovalna industrija je v zadnjih petih letih doživela izrazito nihanje, ki ga je povzročila kombinacija globalnih kriz in tržnih nihanj, razlaga Rok Rutar, direktor podjetja Snežnik. Obdobje negotovosti se je po njegovih besedah začelo z izbruhom pandemije covida-19, ki je leta 2020 povzročila motnje v dobavnih verigah, nihanja povpraševanja ter nepredvidljive cenovne spremembe.
Leto 2022 je bilo zaznamovano s turbulentnimi razmerami in nenadnimi podražitvami žaganega lesa, ki so bile posledica motenj v globalni trgovini ter geopolitičnih napetosti. V letu 2023 so se cene močno znižale, kar je privedlo do prestrukturiranja v določenih podjetjih in iskanja novih ravnovesij na trgu. »Leto 2024 je prineslo postopno stabilizacijo, kljub vztrajnim globalnim izzivom, medtem ko v letu 2025 panoga ponovno kaže obete za rast, kar vzbuja optimizem med deležniki v industriji,« pojasnjuje Rok Rutar.
Slovenska podjetja lahko učinkovito konkurirajo velikim globalnim igralcem, saj so agilna in sposobna hitrega odziva na spremembe. Foto: arhiv Snežnik
V podjetju Marušič v zadnjih petih letih čutijo izboljšanje, ker jih je dobavitelj lesa Slovenski državni gozdovi (SiDG) prepoznal kot strateškega partnerja. »Sklenili smo petletne pogodbe. Dobave so stabilne. Prej smo na področju dobave hlodovine čutili veliko negotovost,« razlaga direktor Dimitrij Marušič.
Les iz zasebnih gozdov v večini primerov ni certificiran
V zasebnem sektorju se po njegovih besedah seka malo oziroma manj bukovine, ker so porabniki tehničnega lesa, to so proizvajalci plošč, v krizi. Težava je tudi, ker les iz zasebnih gozdov v večini primerov ni certificiran po standardu FSC. »Naše podjetje se oskrbuje s certificiranim lesom iz državnih gozdov. Družba SiDG je napovedala dograditev sodobnega obrata za predelavo bukovine v Kočevski reki,« pravi Dimitrij Marušič. Verjetno bo to pripomoglo, da bo certificiranega lesa še bolj primanjkovalo.
Potem ko so se razmere v letu 2024 postopno stabilizirale, leto 2025 ponovno kaže obete za rast.
V podjetju Koles ugotavljajo, da je stanje v lesnopredelovalni panogi v zadnjih letih slabo, saj večina lesne industrije svoje produkte izvaža in so podjetja zelo odvisna od tujih trgov. »Zaradi visokih transportnih stroškov so zanimive zgolj sosednje države, kjer pa se že skoraj dve leti čuti recesija v gradbenem sektorju. Tudi v Sloveniji se zadeve poslabšujejo, saj smo priča pomanjkanju naročil in vedno večjega pritiska tujih podjetij na trgu,« razlaga direktor Uroš Rak.
Majhnost in razdrobljenost podjetij sta hkrati prednost in izziv
Slovenska lesno-predelovalna industrija po oceni Roka Rutarja izstopa predvsem po svoji prožnosti, ki ji omogoča hitro prilagajanje tržnim razmeram. Njena značilna majhnost in razdrobljenost podjetij sta hkrati prednost in izziv. Prav zaradi teh lastnosti lahko slovenska podjetja učinkovito konkurirajo velikim globalnim igralcem, saj so agilna in sposobna hitrega odzivanja na spremembe v povpraševanju ter prilagajanja proizvodnje specifičnim potrebam naročnikov.
Vendar pa ima ta struktura tudi svoje omejitve. Razdrobljenost in majhnost podjetij pogosto otežujeta vlaganje v sodobne tehnološke rešitve, ki so ključne za dolgoročno konkurenčnost in trajnostni razvoj panoge. Za številne predelovalce lesa predstavljajo visoki stroški tehnoloških inovacij velik finančni zalogaj, kar lahko upočasni prehod na naprednejše proizvodne procese ter omeji možnosti za širitev in rast. »Zato bo prihodnji razvoj industrije v veliki meri odvisen od strateških povezovanj, spodbud za tehnološke investicije in pametne uporabe razpoložljivih virov,« pravi Rok Rutar.
V podjetju Marušič poskušajo nadoknaditi zamujeno, ker jim poslovanje v preteklosti ni dovoljevalo zadostnih vlaganj v posodobitev. »Edina pot za preživetje sektorja je posodobitev proizvodnega procesa skladno z najnovejšimi tehnološkimi rešitvami. Menim, da imajo kolegi iz sektorja podobne težave. Škoda je, da ne izkoristimo naravne danosti, ker se precejšen del lesa proda v obliki hlodov,« opozarja Dimitrij Marušič.
Tehnološki napredek ne dopušča stagnacije, zato je konkurenčnost podjetij v prihodnosti odvisna tudi od vlaganj v inovacije.
V podjetju Koles ocenjujejo, da v Sloveniji težko govorimo o kakovostni lesnopredelovalni verigi. »Država s svojimi resursi (SiDG) ne spodbuja čim daljše verige, temveč gleda zelo kratkoročno. O tem priča podatek, da je za državo pomemben dobiček, ki ga ustvari družba SiDG s prodajo hlodovine, namesto da bi strmeli k spodbujuanju nadgrajevanja slovenskega lesa (od hloda do hiše). Po mojem mnenju bi bilo potrebno narediti stimulativen pristop k prodaji slovenskega lesa v smislu, da višja kot je dodana vrednost na lesu, večji rabat bi moralo podjetje dobiti pri nakupu lesa,« meni Uroš Rak.
Ustvariti bi bilo treba pogoje, da bodo žage lahko izdelovale kakovotnejše proizvode, opozarja Uroš Rak. Foto: arhiv Koles
Trg žagarskih izdelkov je doživel izrazite cenovne skoke in padce
Trg žagarskih izdelkov je po podatkih Roka Rutarja v zadnjih letih doživel izrazite cenovne skoke in padce, pri čemer se dinamika, ki je vedno zaznamovala panogo, stopnjuje. »Opazno je, da se frekvenca in amplituda nihanja cen povečujeta, kar postaja nova realnost za žagarsko industrijo. Čeprav leto 2025 nakazuje stabilizacijo in postopno vračanje na predkoronske ravni, ostaja ključnega pomena pripravljenost na prihodnje spremembe,« razlaga Rok Rutar.
Vsak žagarski obrat mora po njegovih besedah po zaključenem investicijskem ciklu že razmišljati o naslednjem, saj tehnološki napredek v industriji ne dopušča stagnacije. Lesna predelava ni izjema pri digitalizaciji in avtomatizaciji, zato bo konkurenčnost podjetij v prihodnosti odvisna od njihove sposobnosti vlaganja v inovacije in optimizacijo proizvodnje.
Poleg tehnoloških izzivov se bo treba prilagoditi tudi spreminjajočim se kadrovskim razmeram. Na trg dela vstopajo nove generacije, ki imajo drugačna pričakovanja glede delovnega okolja, digitalizacije in poklicnega razvoja. »Uspešno poslovanje v prihodnosti bo temeljilo na sposobnosti podjetij, da privabijo, usposobijo in obdržijo kvalificirane kadre, ki bodo pripravljeni soustvarjati sodobno in konkurenčno lesno industrijo,« pravi Rok Rutar.
Do nedavnega se je konkurenčnost v primarni industriji gradila na ceneni surovini. Trg se je globaliziral in ladijski prevoz na Kitajsko je na primer zelo konkurenčen. »Potrebno je povečati dodano vrednost, kar zahteva velike vložke. To je stvar iznajdljivosti nas podjetnikov in skupnega delovanje prek stanovskih organizacij,« razlaga Dimitrij Marušič.
Avstrijske žage so konkurenčnejše od slovenskih
Uroš Rak opozarja, da so razmere pri primarni predelavi lesa zelo slabe. V zadnjem času vse več manjših žag v Sloveniji zapira svoja vrata, tako da je tudi podjetje Koles primorano vse več surovine uvažati iz tujine (Avstrije). »Trenutno uvozimo okoli 50 odstotkov žaganega lesa, saj so avstrijske žage bolj konkurenčne, predvsem pa nam dostavijo bolj kakovosten žagan les. Žalostno je to, da izdelujemo lesene lepljene nosilce iz slovenskega lesa, ki je razrezan v tujini,« razlaga Uroš Rak.
Obilje lesa v slovenskih gozdovih je trajna konkurenčna prednost slovenskih primarnih predelovalcev lesa.
Stanje se po njegovih besedah ne izboljšuje, prej nazaduje. »Država bi morala poskrbeti, da bi slovenska podjetja dobila zadostne količine lesa za svojo proizvodnjo, istočasno pa ustvariti pogoje, da bodo žage izdelovale kakovostnejše proizvode in ne bodo samo razrezovale slovenskega lesa za gradben les, ki se izvaža prek luke Koper,« opozarja Uroš Rak.
Igor Milavec, direktor GZS Združenja lesne in pohištvene industrije, ocenjuje, da je primarna predelava lesa v Sloveniji do leta 2023 zelo dobro napredovala in jo je takratni zastoj močno prizadel. Letni dobiček je na primer z več kot 30 milijonov evrov v letu 2022 padel v letu 2023 pod 10 milijonov evrov. Od takrat se stanje postopoma izboljšuje in podjetja spet več investirajo v posodobitev in širitev proizvodnje. Obilje lesa v slovenskih gozdovih je po njegovih besedah namreč trajna konkurenčna prednost slovenskih primarnih predelovalcev lesa.