Ključno bo spremeniti razmišljanje v verigah

Pomembno je, da imajo podjetja izdelane vizije, ki vključujejo zeleni prehod kot del strategije trajnostnega razvoja. Zeleni prehod je nuja, ki jo morajo sprejeti tako podjetja kot posamezniki.

Darja Kocbek

Področje kmetijstva in živilstva je zlasti zaradi zelenega prehoda na prelomnici. Matic Majcenovič, član uprave Mlinotesta, pravi, da smo vsi za »zeleno« le dokler smo siti. Dober primer je določanje območja Nature 2000 in vseh omejitev, ki jih prinaša. »Nekdo se je nekje v imenu našega kmetijstva zavezal, da bomo spoštovali neka zelo omejujoča pravila, pri čemer pa prizadeti kmetje trdijo, da že stoletja kmetujejo v sožitju z naravo in jo spoštujejo, ohranjajo. Nihče pa jim ni povedal, kako naj nadomestijo krmo, če ne smejo kositi in kaj naj naredijo s čredami, od kod bo prišla hrana,« opozarja Majcenovič.

Zelo preprosto je po njegovih besedah v Ljubljani ali Bruslju v klimatizirani pisarni pisati odredbe, žal pa je realnost daleč od tega, kaj je v kratkem roku mogoče izpeljati brez hudih posledic. Zato razume kmete, da se razburjajo.

Večina mlinarskih podjetij povečuje raven okoljskih standardov

»Če pa se preusmerim v zeleni prehod na področju mlinarstva, večina mlinarskih podjetij potuje po poti večanja ravni okoljskih standardov, kar vključuje tako energetske posodobitve (s prenovo mlinov nižajo porabo energije na enoto izdelka) kot tudi izpuste raznih emisij, prahu in povzročanja hrupa. Večina podjetij vgrajuje tudi sončne panele za proizvodnjo elektrike, bi jih pa še več, če bi država (oziroma EU) to omogočila s kakšno bolj konkretno spodbudo,« nam je razložil Matic Majcenovič.

V Sloveniji so na področju mlevskih izdelkov postavljeni visoki standardi in kontrolni mehanizmi.

Mlinotest ravnokar končuje popolno prenovo mlina, zamenjali bodo skoraj vse, razen zgradbe. »To je kompleksna in velika naložba, vredna nekaj čez 5 milijonov evrov, popolnoma digitalizirana in avtomatizirana, energetsko in okoljsko na najvišji ravni. Pripravljeni smo torej sprejeti nove izzive trga in izkoristiti priložnosti še vsaj za naslednjih nekaj desetletij,« pravi Majcenovič.

Spomnil je, da ima mlinarstvo v Sloveniji bogato tradicijo. Žal pa geografske danosti ne omogočajo enakomerne pridelave pšenice po celotni državi. Z vstopom v EU smo tudi na trgu moke in ostalih mlinarskih izdelkov postali odprti za ponudbo iz držav, ki imajo boljše naravne danosti in kjer so več vlagali v ta sektor.

Tudi Slovenija po njegovih besedah omogoča preživetje nekaterim manjšim mlinom, predvsem tistim, ki se lahko specializirajo za mletje (in luščenje) posebnih vrst kultur, kot so pira, rž, koruza, ajda, ječmen, kar omogoča tudi preživetje manj konkurenčnim pridelovalcem teh kultur v okolici teh mlinov. »Naj na tem mestu omenim tudi visoko raven kakovosti in varnosti mlevskih izdelkov, saj imamo v Sloveniji visoke standarde in kontrolne mehanizme, ki jim potrošniki zelo zaupajo. Vse to nam daje upanje, da se bo mlinarska industrija na tem območju ohranila tudi v bodoče, v kar člani Združenja za mlinarstvo pri GZS ZKŽP trdno verjamemo,« nam je povedal Matic Majcenovič.

Danes so sporne tiste tehnologije, ki stoletja niso bile sporne

Ko govorimo o zelenem prehodu, je po besedah direktorja Pekarne Pečjak Silvestra Pečjaka zanimivo, da so danes sporne tiste tehnologije, ki stoletja niso bile sporne. Država pa medtem subvencionira in sili vse, da se morajo preusmeriti na baterije. Njihova proizvodnja proizvede več ogljičnega odtisa kot karkoli drugega, poleg tega pa dobimo še nevarne odpadke, za katere se nihče ne sekira. »V Pekarni Pečjak se trudimo preiti na materiale, ki jih je mogoče reciklirati, saj vidimo, da je plastika zelo velik problem. Sončno elektrarno smo postavili že pred več kot desetimi leti, a žal ne vidim rešitve planeta v teh tehnologijah, ki nikoli niso in nikoli ne bodo delovale z nizkimi stroški proizvodnje,« opozarja Silvester Pečjak.

Ugodno poslovno okolje za pekarstvo

Slovenija ponuja razmeroma ugodno poslovno okolje za področje pekarstva, pravi direktor marketinga in razvoja v Don Donu Jaka Lončarič. Stabilen gospodarski in politični sistem zagotavlja stabilnost in predvidljivost pri poslovanju. Geografska lega Slovenije omogoča enostaven dostop do trgov v sosednjih državah, kar odpira priložnosti za izvoz. Dobro razvita logistična infrastruktura olajšuje pretok surovin in končnih izdelkov. Raznolikost potrošniškega trga omogoča podjetjem razvoj in ponudbo širokega spektra pekovskih izdelkov.

Kljub ugodnemu poslovnemu okolju se podjetja na področju pekarstva soočajo s konkurenco, nihanji cen surovin in energentov ter zahtevnostjo potrošnikov. Zato je ključno, pravi Lončarič, da ostanejo prilagodljivi, inovativni ter sledijo trendom in zahtevam trga. Stalna vlaganja v razvoj in uvajanje novih tehnologij ter postopkov izboljšujejo kakovost izdelkov, povečujejo učinkovitost proizvodnje in zadovoljujejo pričakovanja potrošnikov. »Pomembno je tudi usmerjanje v trajnostni razvoj, zmanjševanje okoljskega vpliva ter uporaba lokalnih in kakovostnih surovin, kar prispeva k ugledu in zaupanju potrošnikov v naše izdelke,« še izpostavlja.

Zeleni prehod je ključna prelomnica na področju kmetijstva in živilstva. Glavni izzivi so po besedah Lončariča prilagajanje trajnostnim praksam, zmanjšanje vpliva na okolje ter izpolnjevanje strožjih standardov in regulativ. Ob tem se odpirajo nove priložnosti za razvoj in inovacije na področju trajnostnih pekovskih izdelkov, ki so hkrati tudi odziv na povpraševanje po zdravi in okolju prijazni prehrani.

Slovenija na področju trajnosti ne sme izpustiti priložnosti

V Ljubljanskih mlekarnah ocenjujejo, da bo zeleni prehod, v kolikor se direktive ne bodo uporabljale smiselno, pomenil dodaten izziv za konkurenčnost slovenskih podjetij. V evropskem prostoru je za njihovo konkurenčnost izziv že plačna in energetska politika. »Ključno bo spremeniti razmišljanje v celotnih verigah, saj trajnostno delovanje ni omejeno na en člen (npr. mlekarno), pač pa se razteza od kmeta do logistike, ki izdelek pripelje na prodajno mesto. Slovenija na področju trajnosti ne sme izpustiti priložnosti, ki jih ima: majhna, skorajda butična kmetijska gospodarstva, visoki standardi prireje, kakovostna krma in druge,« pravi Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn.

Mlekarska veriga v Sloveniji po njegovih besedah sicer velja za zgled živilskih verig. To pomeni, da deležniki uspešno premagujejo izzive. Gra za kompleksno in dinamično panogo, saj je surovina občutljiva in ima kratek rok uporabe, enako pa velja tudi za končne izdelke. Proizvajalci se kljub temu ukvarjajo z izzivom velikega števila uvoženih končnih izdelkov, kjer je cena pomembnejša od kakovosti. Takšni izdelki, opozarja Žnidarič, se zlasti pojavljajo v obliki trgovskih blagovnih znamk in v gostinstvu, kjer ima potrošnik manjše možnosti za sledljivost in je transparentnost manjša. Na cene surovine izrazito vpliva bližina velikega italijanskega trga, kjer je povpraševanje po mlečnih izdelkih tradicionalno visoko, to pa pomeni tudi toliko večja nihanja v primeru kriz.

Slovenija ponuja raznolike pogoje za kmetovanje

Brigita Vindiš Zelenko iz Perutnine Ptuj pojasnjuje, da Slovenija ponuja raznolike pogoje za kmetovanje – od ravnic do hribovitih predelov. Dinamika proizvodnje žit in koruze je vsako leto drugačna, saj je panoga vezana na svetovne trge, predvsem v proizvodnji pšenice in koruze. »Vendar pa smo v veliki meri (skoraj 100-odstotno) odvisni od uvoza sojinih tropin, kjer si proizvajalci krmnih mešanic to beljakovinsko komponento skoraj v celoti zagotavljamo prek dobavnih verig v Luki Koper,« nam je razložila.

Proizvajalci krmil po njeni oceni ne bi smeli biti posebej prizadeti zaradi zelenega prehoda, saj morajo nenehno vlagati v optimiziranje in uporabo novih tehnologij. »Naša proizvodnja je sicer zelo stabilna, saj ima večji del proizvajalcev sklenjene dolgoročne pogodbe in niso neposredno vezani samo na trg (Perutnina Ptuj, Pivka, Panvita, Jata Emona …). Pomembno pa je, da imamo podjetja izdelane vizije, ki vključujejo zeleni prehod kot del strategije trajnostnega razvoja,« nam je povedala.

Podjetja, vključno s proizvajalci krmil, se po njenih besedah nenehno posodabljajo, implementirajo energetsko učinkovitejšo opremo, postavljajo sončne elektrarne ter izkoriščajo energetske presežke iz proizvodnje pare in toplote ali bioplinskih elektrarn. Perutnina Ptuj v vse verige proizvodnje nenehno vključuje sodobno in energetsko bolj učinkovito tehnologijo ter optimizira procese, proizvodnjo in logistiko. »Velik poudarek v proizvodnji krmnih mešanic dajemo tudi lokalnemu odkupu surovin (koruza, pšenica, ječmen), saj sodelujemo z 250 rejci perutnine, od katerih je veliko število tudi proizvajalcev žit in koruze, kar omogoča njihovo neposredno vključenost v kakovostno proizvodnjo krmnih mešanic,« nam je razložila Brigita Vindiš Zelenko.

Foto: Perutnina Ptuj

Izziv je umeščanje opremljenih objektov v prostor

Za pridelovalce sadik in zelenjave v sodobnih rastlinjakih je po besedah Draga Belca, ustanovitelja podjetja Cornus, zeleni prehod glavna priložnost. Z izzivi pa se srečujejo pri umeščanju opremljenih objektov v prostor. »Glede na maso beleženja različnih podatkov in uporabe teh podatkov za krmiljenje pogojev proizvodnje (uporaba umetne inteligence) je treba sredstva namenjati tudi za razvoj lastnega znanja in poslovnih modelov na tem področju,« nam je pojasnil Belec.

Ekonomsko vzdržna in stabilna pridelava bo srednjeročno možna izključno v zaprtih prostorih.

Razpise je treba po njegovih besedah prilagoditi možnostim vpeljevanja novih tehničnih inovacij v obstoječe proizvajalne naprave. To pomeni, da je treba omogočiti participacijo za nabavo in uvajanje novosti v že postavljene in delujoče naprave. Predvidevati je še treba, da bo že srednjeročno, glede na nepripravljenost sanacije ekološke slike planeta, stabilna in ekonomsko vzdržna pridelava možna izključno v nekih zaprtih prostorih.

Pogled na rastlinjake podjetja Cornus iz zraka.

Foto: Cornus

Priložnost je uporaba domačih surovin za izdelavo alkohola

Zaradi precejšnje porabe energije v procesu destilacije proizvajalci žganih pijač, ko govorimo o zelenem prehodu, zelo občutijo predvsem povišanje cen energentov. »Izziv predstavlja prehod na obnovljive vire energije, saj marsikje glavni vir energije predstavlja plin, ki ga bo v prihodnje treba zamenjati z elektriko,« nam je povedal Boštjan Marušič, direktor Destilarne Broken Bones.

Priložnosti vidijo pri povečanju uporabe domačih surovin za izdelavo alkohola. Pri sadju predvsem v smeri večanja uporabe tehnik pridelave z manjšo okoljsko obremenitvijo, pri drugih surovinah pa je veliko priložnosti za povečanje uporabe lokalnih surovin (npr. ječmenov slad, saj v sloveniji še nimamo lokalne sladarne).

Področje proizvodnje žganih pijač je po besedah Marušiča zelo nadzorovano, še posebej, ker je zaradi vsebnosti alkohola za te pijače potrebno plačilo trošarin. »To potegne za seboj velik obseg nadzora in poročanja. Še posebej zahtevno je zagotavljanje skladnosti s predpisi pri gibanju žganih pijač med državami znotraj EU. Zaradi omejitev, ki jih postavlja evropska trošarinska zakonodaja, je direktna čezmejna prodaja končnim potrošnikom in gostincem ali trgovcem praktično nemogoča. Za vsako državo mora tako vsak proizvajalec poiskati uvoznika oziroma distributerja,« nam je razložil Marušič.

Trošarine na žgane pijače so po njegovih besedah v Sloveniji v primerjavi s sosednjimi državami dokaj visoke. Veliko oviro predstavlja tudi zakonodaja, ki povsem prepoveduje oglaševanje žganih pijač. To vključuje tudi objave na spletnih medijih, kjer je ista objava načeloma dosegljiva globalno. »Slovenska podjetja se moramo držati slovenskih omejitev, podjetja z drugih trgov, kjer je oglaševanje bolj svobodno, pa teh omejitev nimajo, čeprav so njihove objave vidne tudi v Sloveniji. Tako smo v primerjavi z njimi v neenakopravnem položaju,« opozarja Boštjan Marušič.

Pogrešajo predvsem podporo države

Poslovno okolje za pridelavo vin v Sloveniji ni ravno stimulativno, nam je pojasnil Gorazd Bedenčič, direktor vinske kleti Puklavec Family Wines. V primerjavi z državami, kot so Avstrija, Srbija, Francija in Italija, Slovenija ne zagotavlja enake ravni podpore vinarjem: »Pomanjkanje državne podpore in razumevanja za naš sektor predstavlja enega glavnih izzivov. V tujini je podpora države bistveno večja, kar se lahko opazi že pri primerjavi dodane vrednosti, ki jo ustvarjamo.«

V Sloveniji so vinarji tudi izredno omejeni glede uporabe insekticidov. »Naša država ima 8-krat manjšo uporabo insekticidov kot Avstrija, ki je znana kot bio-dinamična dežela, a hkrati imamo velike pritiske, da še bolj znižamo uporabo le-teh. Avstrija je v EU kot država z največ izjemami (posebnimi dovoljenji za uporabo pesticidov v primeru bolezni) in posledično zelo ščiti svoje vinogradnike. Pri nas imamo primer trsne rumenice, ki predstavlja veliko žarišče na Štajerskem in se zna zaradi uporabe neučinkovitih sredstev razširiti po celi Sloveniji. Kaj to pomeni? Nadaljnje krčenje vinogradov zaradi bolezni in opuščanje vinogradništva,« opozarja Gorazd Bedenčič.

Trenutno imamo 15 tisoč hektarov vinogradov, po napovedi bo ta številka padla pod 10 tisoč. Po njegovi oceni se je v 2021–2022 zaradi trsne rumenice površina vinogradov na Štajerskem zmanjšala za več kot 200 hektarov. »Namesto da bi po vzoru Avstrije zaprosili za posebno dovoljenje za uporabo posebnih insekticidov, ki bi takoj izkoreninili to bolezen, moramo uporabljati neučinkovita sredstva,« je zaskrbljen Bedenčič.

Pohvali pa ukrepe ministrstva za kmetijstvo za državno pomoč glede trsne rumenice (akti so trenutno v sprejemanju). Hkrati apelira na vse državne in inšpekcijske službe, naj hitro in odločno ukrepajo proti osebam, ki ne spoštujejo protokola za odstranjevanje okuženih trt, saj z neukrepanjem povzročajo škodo tudi drugim. Bolezen se namreč prenaša z ameriškim škržačem. V Sloveniji bi mnogi v okviru zelenega prehoda želeli opustiti uporabo insekticidov. Prehodi morajo biti postopni, saj se lahko zgodi, da bi bili nekaj let brez dovolj visoke količine slovenskega vina, opozarja Bedenčič.

Svetovni trendi v kmetijstvu se po njegovih besedah usmerjajo v organsko in biodinamično pridelavo. »Kot pridelovalci se želimo prilagajati trendom, saj se zavedamo, da bodo kupci premium segmenta pripravljeni plačati več za bio, eko in organske izdelke, ki sledijo trendom. Na trgu je vedno več povpraševanja po visokokakovostnih in okolju prijaznih vinih. Prav tako se odpirajo možnosti za povezovanje z lokalnim turizmom in promocijo vinskega turizma, kar lahko prispeva k dvigu prepoznavnosti in povečanju prodaje,« razlaga Bedenčič.

Cilj je do leta 2025 ločeno zbrati 77 % odpadnih plastenk pijač.

Kavcijski sistem je velika priložnost

V Radenski intenzivno delajo na zelenem prehodu in že vrsto let sprejemajo ukrepe na področju varčevanja virov in vhodnih surovin, recikliranja, varovanja voda – še posebej pri nižanju tehnološke porabe vode, nam je pojasnil direktor Marian Šefčovič. Vsako leto po njegovih besedah beležijo napredek tudi na področju zniževanja emisij CO2. K temu prispevajo z rabo zelene energije, uvajanjem zelenega transporta, nižanju komunalnih odpadkov in nenazadnje s samo embalažo izdelkov. Kar 98 odstotkov steklenic Radenske je vračljivih, pri PET plastenkah intenzivno nižajo uporabo materiala, uvajajo pa tudi 100-odstotno reciklirano PET embalažo (rPET).

Eden večjih izzivov za proizvajalce pijač pa je po Šefčovičevih besedah vzpostavitev nacionalnega kavcijskega sistema. »Tako v Radenski kot tudi v sklopu združenja industrije proizvajalcev pijač v Sloveniji menimo, da je kavcijski sistem ločnega zbiranja plastenk in pločevink velika priložnost in najboljša možna rešitev, s katero bi zadostili okoljskim zavezam in prispevali h krožnemu gospodarstvu, obenem pa pomagali industriji, ki ji primanjkuje surovin. Uvedba sistema pa je za izpolnitev direktive EU tudi nujna, saj nam nalaga, da na nacionalni ravni do leta 2025 ločeno zberemo 77 odstokov odpadnih plastenk pijač, do leta 2029 pa kar 90 odstotkov«, nam je pojasnil Marian Šefčovič.

Med pomembnimi pozitivnimi dejavniki za panogo pijač v Sloveniji izpostavlja ugodno geografsko lego države, kvalificirano delovno silo in vključenost v trg EU, kar je Radenski s prevzemom evra na Hrvaškem še olajšalo delovanje v regiji Adriatic. Kot pomanjkljivost pa Šefčovič izpostavlja zapletene birokratske postopke. V prihodnje bo po njegovem mnenju potrebno več sodelovanja med zasebnim in javnim sektorjem za sprejemanje pravih ukrepov, ki bodo spodbujali gospodarsko rast in izpolnitev trajnostnih ciljev EU.

Naše kmetovanje je trajnostno naravnano

Slovenske kmetije, ki so tradicionalno razdrobljene, se »po produktivnosti težko merijo z ravninskimi državami, vendar pa je kakovost proizvedenih živil na višji ravni,« razlaga Janez Rebec, predsednik uprave Pivka – Delamaris.

Poleg same oskrbe je po njegovih besedah naše kmetovanje trajnostno naravnano. Uporabljajo se okolju prijazne kmetijske prakse, ki zmanjšujejo negativne vplive na okolje. »Prav tako so naša živilska podjetja osredotočena na domači trg, saj je njihova primarna vloga oskrba slovenskega potrošnika. Naš sistem varnosti hrane temelji na dolgi tradiciji, ki zagotavlja visoke standarde in zadovolji najzahtevnejšega kupca,« razlaga Janez Rebec. V panogi perutninarstva, kjer dela že skoraj 25 let, imajo celotno verigo od matičnih jat, lastnih krmil, valilnice, vzrejališč do sodobnih predelovalnih obratov za razsek in pakiranje perutninskega mesa. Zavedajo se pomena lokalne oskrbe, kratkih transportnih verig, varne in dostopne hrane.

Eden od možnih premikov je prihod umetne inteligence

»Naša industrija ima pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovostne in varne hrane za naše prebivalce. Ima tudi potencial za razvoj. Eden od teh možnih premikov je prihod umetne inteligence, kot je Chat GPT, ki bo spreminjala načine, kako pristopamo k pridelavi in predelavi hrane. Želimo pa si konkurenčnega okolja, ki se lahko primerja z našimi severnimi sosedi,« pravi Janez Rebec.

V panogi se soočajo s pomanjkanjem kvalificirane delovne sile, veliko časa izgubijo z administrativnimi opravili, želijo si tudi boljšega izobraževalnega sistema, poenostavitev postopkov za učinkovitejše delo in pritegnitev ter zadrževanje kvalificirane delovne sile.

Kot industrija želijo biti po Rebčevih besedah del rešitve na področju zelenega prehoda. V Pivki so postavili sončne elektrarne, namestili toplotne črpalke in se zavezali k trajnosti. Pogrešajo jasne usmeritve politike glede tega, kaj od njih pričakuje. »Potrebujemo posebno davčno obravnavo, ki bi zaslužena sredstva preusmerila v raziskave in razvoj,« je povedal Janez Rebec.

Prav tako si želijo poenostavljeno pridobivanje dovoljenj in umeščanje objektov v prostor, pri čemer pa morajo ves čas skrbeti za vodo, tla in zrak. Pomembna tema je tudi produktivnost v panogi. »Brez konkurenčne produktivnosti bomo težko izvažali. Za višanje le-te je nujno vlaganje v digitalizacijo in robotizacijo,« je izzive, s katerimi se soočajo v panogi perutninarstva, opisal predsednik uprave Pivka – Delamaris Janez Rebec.